Nova streha
Kljub temu, da vsi vemo, da je streha eden najbolj pomembnih elementov vsake stavbe, se vedno znova pri njeni izgradnji dogajajo napake. Izgradnja sedanje sodobne strehe je povsem nekaj drugega kot je bil postopek njene gradnje izpred dvajset in več let nazaj. Spremenili so se ne samo način gradnje, temveč tudi vgrajeni materiali. To je pri gradnji nove strehe ali pri adaptaciji stare vsekakor treba upoštevat.
Kako pomembna je streha dokazuje že ljudski pregovor: Po strehi se hiša pozna. Nekateri njo imenujejo peta fasada. Kar pa dejansko tudi je. Raznovrstnost možnih oblik in množico različnih pokrivnih materialov omogoča, da se streha vedno prilagodi našim željam in potrebam.
Previdno pri izbiri materialov
Ko pričnemo razmišljati o izgradnji nove strehe moramo kot prvo vedeti, da je katerakoli streha najbolj obremenjen in izpostavljen del hiše. Absolutno nas mora obvarovati pred vsemogočimi vremenskimi neprilikami kot je močna poletna sončna pripeka, dež ali toča, sneg ali zmrzal in celo pred močnejšimi viharji. V južnih sredozemskih državah kjer poredko dežuje, streha ni tako hudo pomemben element pri izgradnji stanovanja, vendar v našem okolju, kjer so med poletjem in zimo izredno velika temper aturna nihanja, je streha nad glavo ena izmed poglavitnih dejavnikov, da bodo bivalni prostori desetletja dovolj zaščiteni pred vremenskimi vplivi. Predvsem zaradi tega moramo mi investitorji pri izbiri strešnih materialov in pri sami gradnji posvetiti dovolj pozornosti - več kot se jo največkrat posveča pri nas. Hudo zmotno je mnenje, da pri strehi lahko s cenejšim in praviloma manj kvalitetnim materialom ter ugodnim izvajalcem privarčujemo lep del denarja. Ponovna adaptacija, ki bo z nestrokovno izvedbo prej ali slej zopet potrebna, bo finančno gotovo presegla začetno sicer višjo investicijo z kvalitetnim materialom in kakovostno montažo. Nekaj desetletij nazaj pri klasični starejši strehi njeno podstrešje običajno ni bilo izkoriščeno za bivanje, temveč je bilo namenjeno le za odlaganje stare krame in sušenja perila. Zaradi tega je tudi malo slabša streha zadovoljivo opravljala svojo osnovno nalogo zaščite pred dežjem in snegom. Prostorno veliko in pretežno prazno podstrešje je pri letnih nihanjih v zunanji temperaturi in vlažnosti služilo kot tamponska ali izolacijska cona med zunanjostjo in spodnjimi bivalnimi prostori ter tako pripomoglo k primerni mikroklimi v stanovanju. V podstrešnem prostoru, ki se je skozi zračne odprtine ob kapi in med strešniki dovolj prezračevalo, vlaga iz spodnji prostorov ali iz strehe ni mogla povzročiti bistvene škode. Preko zime je bilo v spodnjih stanovanjskih prostorih z dovolj toplotno izolirano stropno ploščo povsem dovolj toplo. V poletju pa sta kljub z vročino pregretimi strešniki, prazni podstrešni medprostor in izolirana plošča dajala dovolj izolacije za prijetno klimo v stanovanju. Danes, ko se z denarno krizo in z nedostopnostjo lastnih novih stanovanj vse več mladih družin odloča v hiši staršev izgraditi v podstrešnih prostorih svoje stanovanje, pa streha kar naenkrat prevzema povsem nove dodatne naloge in obremenitve. In ne samo pri starejših hišah, tudi v novogradnjah so v današnjem času aktualne pritlične in nizke stanovanjske hiše, kjer projektanti praviloma načrtujejo, da bodo bivalni prostori tudi pod streho. Hkrati je s tem tudi celotni prostor v hiši maksimalno gospodarsko in energetsko bolj izrabljen. Vedeti pa je potrebno, da je z bivalnim podstrešjem le pravilno izdelana streha (prezračevanja streha) s kakovostnimi materiali garancija za ugodno bivanje v prostoru tik pod streho.
Pomembno je kvalitetno ostrešje
Ob omembi strehe je potrebno poudariti, da sta ostrešje in strešna kritina dva povsem različna elementa strehe, ki pa morata biti med sabo obvezno usklajena. Tako kot materiala sta tudi izvedbi (tesarstvo in krovstvo) med sabo različni dejavnosti. V drugem pomenu besede to pomeni, da če je nek mojster kvaliteten krovec, še ne pomeni da je dovolj kakovosten tesar. Konstrukcija oziroma ostrešje vsake strehe mora brezpogojno prenesti vse neposredne in posredne obtežbe. To je lastna teža konstrukcije, teža kritine, snega, ledu in upora proti vetru. Obremenitev strešne površine v krajih z manj padavin (Primorska) je nekaj več kot 70 kg na kvadratni meter, medtem ko je na gorenjskem z debelejšo snežno odejo tudi do 600 kg/m2. V povprečju znaša obremenitev približno 260 kg na kvadratni meter. Od tega prevzame kritina približno 60 kg/m2, notranjost strehe 40 kg/m2, lesna konstrukcija 35 kg/m2, veter 45 kg/m2 in sneg 80 kg/m2. Lahko zatrdimo, da je izdelava kakovostnega ostrešja eden izmed strokovno zahtevnejših gradbenih posegov. Še posebej pri sedanji sodobni strehi, ki je pogosto izredno razgibanih oblik, je strešna konstrukcija prava mojstrovina tesarske obrti. Njo pa znajo pravilno izdelati le dovolj izkušeni tesarski mojstri. Ne glede na to ali bomo strešno konstrukcijo prenavljali ali jo zgradili na novo, njeno izdelavo naj zaupamo le usposobljenemu strokovnjaku, ki ima za sabo že lepo število izdelanih ostrešij. Šušmarjenje s sumljivimi mojstri se nam ob hujši poletni nevihti z orkanskim vetrom lahko še hudo maščuje. Strešna konstrukcija je sicer lahko lesena, kovinska ali betonska. Smrekov les je najstarejši in še vedno največkrat uporabljeni material za strešno konstrukcijo. Veliko je razlogov zakaj se les tudi pri sodobnih ostrešjih še vedno množično uporablja. Eden od razlogov je elastičnost materiala, saj njegova prožnost dopušča kvalitetno izdelavo nosilnih konstrukcij. Leseni deli konstrukcije so lažji za izdelavo ostrešja, zato je potrebno manj delavcev in mehanizacije. Poleg tega ostrešje iz masivnega lesa ni elektrostatično in ne vsebuje zdravju škodljivih snovi. Les je tudi dober izolator zvoka in toplote. Zaradi velikega deleža gozdnih površin v Sloveniji je les praviloma cenovno najbolj ugoden strešni material. Nenazadnje ta naravni material tudi »diha« in s tem uravnava ugodno vlažnost v bivalnem prostoru. Da bo leseno ostrešje služilo več desetletij svojemu namenu, je pomembno, da je dovolj suh. Do kolikšne stopnje bo les osušen je odvisno od vrste strehe. Ali bo ta prezračevana oziroma neprezračevana streha. Nekdaj so bile skoraj vse strehe na hišah prezračevane, kar pomeni, da so strešne konstrukcije bile odprte in neizolirane. Ker ima pri takšni izvedbi ostrešje možnost zračenja, je uporabljeni les lahko z višjo vsebnostjo vlage (od 40 do 60%). Pred vgradnjo ga je obvezno potrebno impregnirat. Zaradi ugodne cene in velike ponudbe se za ostrešje najbolj pogosto uporablja les iglavcev, oziroma smreko ali jelko. Gostota zračno suhega tovrstnega lesa je od 420 do 500 kg/m3. Ker se s sedanjo gradnjo za bivalni prostor v popolnosti izkorišča tudi prostore pod streho, mora zaradi tega biti takšna streha zaprta in izolirana. S tem pa ostrešje nima možnost zračenja. Pri neprezračevani strehi mora biti les pred vgradnjo izsušen do stopnje 15 do 20% vsebnosti vlage. Tako osušen les je že sam po sebi precej bolj odporen na lesne škodljivce kot vlažnejši les. Nekdaj je bila priprava lesa za ostrešje dolgotrajen postopek. V času od septembra do januarja, ko je v lesu najmanj vode, je bila sečnja dreves. Pripravljen les se je na zračnem prostoru v senci in zaščiten pred padavinami sušil vsaj štiri mesece. Klasičen naraven postopek sušenja lesa se je sicer ohranil do današnjih dni. Vendar zaradi hitrejše gradnje danes marsikdaj ni več časa za stare preizkušene, vendar dolgotrajne postopke. S prisilnim umetnim osuševanjem v sušilnici se les bistveno hitreje osuši. Ob tem je pomembno, da so tramovi pravilno žagani, da pozneje ne prihaja do zvijanja ali pokanja lesa. Osušen les iz sušilnice je zlasti primeren za zaprto strešno konstrukcijo, kjer je streha hkrati tudi toplotna izolacija stavbe. Les v času rasti vsebuje okoli 50% vlage, zračno suh les okoli 15% vlage in umetno sušen les pod 10% vlage. Še boljša opcija je izvedba ostrešja iz lepljenega lesa. Kot takšen je še temeljiteje osušen in dodatno premazan z vodoodpornim lepilom, kar omogoča njegovo dolgo uporabnost, učinkovito odpornost na njegove zunanje vplive. Predvsem pa je lepljen les maksimalno odporen na zvijanje ali pokanje. Zlasti za strešne konstrukcije z večjimi razponi je najbolj primerno ostrešje iz lepljenega lesa.
Izolacija v strehi
Z razliko od desetletja nazaj se danes izolaciji strehe posveča mnogo večjo pozornost. Predvsem zaradi podstrešnega stanovanja mora biti streha dovolj toplotno in tudi hidro izolirana. Kakovostna toplotna izolacija poleti preprečuje vdor vročine, pozimi pa izgubo toplote. Z izvedeno hidroizolacijo pa se vlagi prepreči, da bi pronicala v toplotno izolacijo in tako zmanjševala njeno učinkovitost. Izolacijski material mora biti položen tesno med špirovce in tudi čez, v debelini od 25 do 35 cm. Toplotno izolirana streha je sestavljena po naslednjem zaporedju. Pod strešno kritino poteka vzdolžno in prečno letvanje. S pridobljenim vmesnim praznim prostorom se preko odprtin na kapu in slemenu zagotovi pretok zraka, da vlaga lahko izpari. Pod letvanjem je nameščena paroprepustna vetrna pregrada. Pod folijo je sloj toplotne izolacije in pod njim parna ovira. Pod parno oviro sledi še nosilna konstrukcija in zaključna stropna obloga. Zaradi neenakosti temperature v bivalnem prostoru in zunaj njega, nastane kondenz oziroma vodne kapljice. V namen preprečitve tega je potrebna na notranji strani strehe med oblogo in toplotno izolacijo tesna vetrna in parna zapora. V ta namen se uporablja tako imenovano sekundarno kritino oziroma paroprepustno folijo. To je posebna folija, ki je vetrno tesna in nepropustna za vodo, vendar hkrati prepušča paro. Poleg njene osnovne namembnosti, folija služi še kot nekakšna rezervna kritina. Če nameravamo pod novo streho imeti podstrešno stanovanje, je uporaba paroprepustne folije obvezna. Sedanja folija je večslojna z veliko paroprepustnostjo in z dodatno zaščito proti ultravijoličnem sevanju. Odporna je tudi proti visokim temperaturnim razlikam. Ob izbiri paroprepustne folije naj ne varčujemo, ampak izberemo takšno, ki ima ustrezne certifikate kakovosti in garancijo, katera traja vsaj toliko časa kot življenjska doba strešnikov, ki bodo položeni na streho. Pravilna in natančna montaža je za končni učinek paroprepustne folije zelo pomemben detajl. Položena naj bo od spodnjega dela strehe (kapi), do zgornjega dela (slemena). S tem, da zgornji trak na vseh delih prekriva del spodnjega. Paziti je potrebno, da bo folija na robu kapi strehe pritrjena tako, da kondenz lahko nemoteno odteka v žleb. Kritična mesta za zamakanje so zlasti razni stiki in prehodi v strehi kot so dimniki, zračniki, televizijske antene in podobno. Za zadostno tesnjenje je zelo pomembna uporaba dovolj kakovostnega lepilnega traku. Nekvalitetni lepilni trak se pod vplivom vlage hitro odlepi. Pri sedanjih izolacijskih strešnih materialih lahko izbiramo med stekleno volno, mineralno volno, ploščami iz polistirena (stiropor), celuloznimi kosmiči, lesenimi vlakni, bombažem, itd. Omenjeni materiali se po toplotni učinkovitosti med seboj razlikujejo, kar naj pri izbiri debeline izolacijskega sloja tudi upoštevamo.
Težka izbira med kritinami
Nedvomno kritina poda odločilni in najvidnejši pečat pri celotni strehi. Kljub lepi obliki strehe bo nepravilno izbrana kritina močno pokvarila estetski videz cele hiše in tudi okolice okrog nje. Zatorej se naj ne zatečemo takoj k najbližjem prodajalcu kritin, ampak se s preudarnim in vztrajnim poizvedovanjem razglejmo po širšem trgu. Zavedati se moramo, da na vsako streho ne gre kar vsaka kritina. S pravilno izbrano kritino bomo imeli mir pred ponovnim prekrivanjem strehe lahko tudi trideset, štirideset in več let. Lahko pa se zgodi, da bo potrebno že po nekaj letih zamenjati vse strešnike. Pri izbiri je potrebno preveriti in upoštevati predvsem življenjsko dobo kritine, kakšna je njena odpornost proti zunanjim temperaturam, način vgrajevanja, možnost poznejše zamenjave dotrajanih elementov in navsezadnje tudi, ali je kritina narejena iz zdravju neškodljivih materialov. Kakšno obliko in barvo kritine bomo izbrali je odvisno od arhitekture hiše, okolice in pokrajine okrog nje ter seveda naših želja. S sedanjo povečano izbiro barv in oblik kritin se vse prepogosto dela napako, ko se izbere barve, ki nikakor ne sodijo v arhitekturno okolico. To so žive in močne barve, katere delujejo preveč vsiljivo. Novi materiali in sodobni postopki izdelave so na trg doprinesli zelo bogato izbiro različnih vrst kritin. Ta je tako obširna, da se težko znajdemo med množico vseh podatkov, saj vsak proizvajalec pač hvali svoj proizvod. Predvsem zaradi ugodne cene je ena najbolj pogostih betonski strešnik. Ta je v celoti izdelan iz betonske mase. Spada med težje kritine, zato mora biti njemu primerna dovolj nosilna strešna konstrukcija. Nekaj desetletij nazaj je bil problem pri betonskemu strešniku površinsko enkratno barvanje, saj se je zgornji sloj barve po določenem času začel luščiti. S sedanjim sodobnim postopkom izdelave je ta problem odpravljen, saj se strešnike globinsko barva in je barvni pigment dodan že v betonsko maso. V ponudbi so predvsem rdeča, siva, črna in rjava barva strešnikov. Betonska kritina je primerna za večino vrst strešnih naklonov. Do 45° naklona se strešnike lahko polaga brez pritrjevanja, za večje naklone pa se jih pritrdi z žeblji. Slovenski proizvajalci betonskih strešnikov nudijo do 30 let garancije in tudi več. Opečna kritina je do danes z večstoletno tradicijo najdlje na strehah slovenskih hiš. Osnovni material pri tej kritini je glina, ki se mora žgati v peči pri dovolj visoki temperaturi. Celoten postopek izdelave je kar zapleten in dokaj natančen, da postane izdelek res vrhunske kakovosti. Tako kot v preteklosti se tudi sedaj ta vrsta strešnikov masovno uporablja. Ker je opečna kritina povsem naravna, ima sposobnost zadržati vlago in jo kasneje spet oddati. V primerjavi z nekaterimi kritinami iz drugih materialov je to določena prednost, saj na spodnji strani strešnikov ne nastaja kondenz. Pozitivna lastnost opečne kritine se kaže tudi v lepem videzu strehe in razmeroma nizki ceni. Izbira se lahko med obliko bobrovca, zareznika in korca. Tako kot betonski strešnik, spada tudi ta med težjo kritino. Vlaknene oziroma valovite plošče so se pred desetletji sicer precej več uporabljale kot sedaj. Nekdanje salonitne plošče, ki so vsebovale zdravju izredno škodljiv azbest, so zamenjale nove, sodobnejše in zdravju neškodljive vlaknocementne plošče. Takšne plošče spadajo med lažjo vrsto kritin. Bitumenska kritina je ena najlažjih kritin, ki je primerna za vse vrste in oblike streh. Od navpičnih, do valovitih in vsemogočih oblik. Primerna je za strešne naklone od 11° pa do celo 90°. Njena teža znaša na kvadratni meter le 7 do 10 kg. Zaradi tega je primerna zlasti za adaptacijo strehe. V pogostih primerih se njo enostavno polaga preko že obstoječe strehe. Odporna je tudi proti ognju in vsemi ekstremnimi vremenskimi razmerami. Za montažo potrebuje tovrstna kritina ravno podlago, ki se jo doseže z obijanjem lesenega opaža, pritrjevanjem vezanih ali ivernih plošč, lahko pa tudi z vgradnjo lahkega betona. Na slovenskih hišah se je precej uveljavila tudi kovinska kritina. Zasluga temu je predvsem v njenih dobrih lastnostih, ki so majhna teža, dolga življenjska doba, hitra in lahka montaža, visoka odpornost proti vremenskim razmeram, požarna varnost in visoka trdnost ter hkrati elastičnost materiala. Na trgu so v ponudbi različne vrste kovinskih kritin, ki se precej razlikujejo tudi v ceni. Izbira se lahko med toplotno izolacijskimi ploščami, pocinkano galvanizirano jekleno pločevino in strešnimi ploščami iz različnih vrst kovin. Toplotno izolacijska plošča je sestavljena iz pocinkane ali aluminijaste obarvane pločevine, ki ima na spodnji strani nanešen poliuretanski obrizg. Za izolativnost pa poskrbi plast mineralne volne. Kot takšna je še posebej primerna za sanacijo starejšega ostrešja. Spada med kritino z najdaljšo življenjsko dobo. Pocinkana galvanizirana jeklena pločevina je profilirana v obliko klasičnega strešnika kot je bobrovec ali zareznik. Na pločevino je nanešen mineralni granulat, ki streho dodatno izboljša in polepša, poleg tega pa še duši ropot dežnih kapelj po pločevini in zadržuje prehiter zdrs snega s strehe. Zaradi tega je primerna za težje podnebne spremembe. Strešna plošča iz aluminija, bakra ali pocinkane pločevine je izdelana v obliki trakov, plošč, skodel, ipd. Primerna je za širok razpon naklonov streh in je na voljo v različnih barvah in oblikah.
Nosilnost ostrešja in kritina
Odvisno od materiala, oblike in velikosti strešnika se kritina med seboj precej razlikuje v teži glede na kvadraten meter strešne površine. Zadostna nosilnost ostrešja je seveda obvezen pogoj za izbiro ustrezne vrste kritine. Vendar ob tem naj se zavedamo, da je teža kritine pomembna samo pri sanaciji strehe, medtem ko pri novogradnji običajno ne igra odločilne vloge. Novo leseno ostrešje je praviloma dimenzionirano na konkretno kritino in je s tem seveda dovolj močno za izbrane strešnike. Druga zgodba pa je pri adaptaciji strehe, ko so strešniki po nekaj desetletij dotrajani in jih je potrebno zamenjati, vendar ob tem ostane ostrešje isto. Kot takšno pa je velikokrat na najbolj izpostavljenih delih že nekoliko poškodovano in s tem seveda ne more prevzeti isto velike obremenitve kot bi ga pri novem ostrešju. Težja kritina kot je opečna ali betonska, zahteva močnejše ostrešje, ki pa je slednje s tem seveda tudi dražje. Vsekakor sta izbira ostrešja in izbira strešne kritine med seboj soodvisni. Že nekaj časa je pri adaptacijah streh aktualen način prekritja stare kritine z novo, brez odstranjevanja dotrajanih strešnikov. To je sicer hiter in enostaven poseg, vendar se ob tem staro nosilno ostrešje dvojno obremeni. V tem primeru je zelo pomembna teža nove kritine, ki mora biti čim lažja. Zaradi tega se takšen način adaptacije uporablja le pri maksimalno lahki novi kritini.
Potrebni so tudi strešni dodatki
Ko je streha pokrita pa del še ni konec. Na vrsti so še različna zaključna dela, katerih se ne moremo izogniti. To so montaža žlebov in odtočnih cevi, snegobranov, obrob ob dimniku, zračnikih in anteni ter ostali podobni strešni elementi. Precej vrsto let je bila pocinkana pločevina glavni in skoraj edini material iz katerega so se izdelovali žlebovi ter odtočne cevi. Z dostopnejšimi cenami ostalih materialov sta pocinkano pločevino že močno izpodrinila baker in barvan aluminij. Ker sta takšna materiala popolnoma odporna proti koroziji, se je življenjska doba žlebov seveda občutno podaljšala. Pravilno izdelan žleb mora imeti notranjo steno do 2 mm višjo kot zunanjo, da v primeru naliva voda ne more teči po fasadi. Med montažo žlebov je potrebno upoštevati padec proti odtočni strani, ki naj bo od pol do enega centimetra na tekoči meter žleba. Kljuke, ki nosijo žlebove, so praviloma iz enakega materiala kot žlebovi. Pomembno je, da so kljuke dovolj močne, saj moramo upoštevati poleg lastne teže žleba še viseči sneg, ki se pomika s strehe navzdol in je lahko kar nekajkrat težji kot sam žleb. Snegolovi so na našem področju kjer preko vsake zime vsaj nekajkrat zapade deset in več centimetrska snežna odeja, nujno potreben krovski element. Koliko snegolovov je potrebno vgraditi na en kvadratni meter strešne površine je odvisno predvsem od vrste kritine in naklona strehe. Pomembno pa je, da jih je dovolj, saj bo sicer debelejša snežna odeja močnejša od snegobranov. Nekdaj so se uporabljali običajni kovinski snegobrani zaščiteni le z pokrivno barvo, ki jih je že v nekaj letih načela rja. Danes se uporabljajo predvsem nerjaveči snegobrani iz inoksa, ki so dodatno pobarvani v isto ali podobno barvo kot je strešna kritina.
pripravil: M.A.
