Cenejše ogrevanje
Ogrevalni kotel, ki je star več kot 15 let in izrablja neekonomično kurjavo, je za sedanje vse višje zahteve po visoko učinkoviti energijski stavbi povsem zastarel. V največ primerih je takšen kotel tudi predimenzioniran s povprečnim letnim izkoristkom le do 65%. Sodoben kotel ima letni izkoristek 85% in več. Zaradi tega se investicija v nov sodoben ogrevalni sistem vsekakor splača, saj se nam ta že v nekaj letih lahko povrne.
V Evropski uniji je bila že leta 1988 sprejeta direktiva o gradbenih proizvodih, ki zahteva, da so gradbeni objekti in njihove ogrevalne naprave energijsko varčne. Na podlagi te direktive velja v Sloveniji pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah, ki določa tako pri adaptiranih kot novozgrajenih stavbah tehnične zahteve na področju toplotne zaščite in ogrevanja. Dejstvo je, da bodo s časom tudi v Sloveniji večina hišnih gospodinjstev prešla iz klasičnih potratnih kuriv na obnovljive vire energije. Rezultati se kažejo že sedaj, saj je v zadnjih letih v Sloveniji delež obnovljivih virov energije (OVE) znatno narastel. Delež OVE se je močno povečal predvsem v letu 2009, ko se je zvišal s 15% na 18,9%. Leta 2012 se je delež OVE zvišal že na 20,2%, leta 2013 pa na 21%. Kljub tem optimističnim podatkom slovenska gospodinjstva porabijo še vedno preveč energije za ogrevanje bivalnih prostorov. Kar nekako zaskrbljujoč je podatek, da so v letu 2017 slovenska gospodinjstva porabila za ogrevanje kar 64% vse porabljene energije. Ob trenutni ceni kurilnega olja se v povprečno izolirani stanovanjski dvoetažni hiši z ogrevalno površino 200 m2 z zastarelim kombiniranim kotlom in brez primerne regulacije potroši približno 3600 litrov kurilnega olja, za kar je potrebno odšteti kar cca 3600 evrov na leto. Res je, da je investicija v sodoben ogrevalni sistem z obnovljivim virom kar precej visoka, vendar različni izračuni nam hitro pokažejo, da se ta investicija lahko povrne že v nekaj letih.
Izbira ustreznega kotla
Če se stavba ogreva s pomočjo kotla, je predvsem od njega odvisna učinkovitost celotnega ogrevanja. Svoje poslanstvo bo opravil le tisti kotel, ki je sodobno zasnovan in deluje tako, da v njegovem kurišču ostajajo minimalni odpadki kakršnegakoli že goriva in se ustvarjena toplota čim manj izgublja z dimnimi plini, kot tudi prek sten kotla. Kljub številnim sanacijam hišnih ogrevalnih sistemov v zadnjih letih, je v slovenskih hišah še vedno dobra četrtina kotlov, ki so stari več kot 15 let. Takšni kotli ne samo, da prekoračujejo dovoljene emisije dimnih plinov, ampak so zastareli in predimenzionirani s povprečnimi letnimi izkoristki le do 65 odstotkov. Sodobni kotli imajo letni izkoristek 85% in več. Že iz tega podatka lahko vsaj v grobem hitro vidimo, da se investicija v sodoben ogrevalni sistem z novim kotlom lahko v celoti povrne že v nekaj letih. Ob izbiri novega kotla moramo kot prvo upoštevati, da bo ta kotel pravilno dimenzioniran. Da bo nov kotel imel maksimalen energijski izkoristek je obvezno potrebno upoštevat projektantski načrt. Potrebno je vedeti, da ima kotel pri nazivni moči svoj največji izkoristek. Njegov izkoristek bo tem manjši, kolikor dlje časa bo deloval pod nazivno močjo. Pri inštalaciji je obvezno potrebno upoštevati kotel s takšno nazivno močjo kot je naveden v projektantskem načrtu in nič drugače. Samo na ta način bomo imeli bivalne prostore dovolj ogrevane z minimalno porabljeno energijo.
Visokotemperaturni kotel je preteklost
Visokotemperaturni kotel deluje s temperaturo predtoka 90°C in povratno temperaturo 70°C, vendar so ob tem temperature izstopnih dimnih plinov med 160°C in 240°C. Dimni plini, ki se ohladijo pod rosiščem, bi lahko povzročili nizkotemperaturno korozijo. Žveplo, ki ga vsebujeta kurilno olje in nekatera trdna kuriva v kombinaciji z vlago kondenzira na hladnih površinah kotla, kar je lahko vzrok za korozijo jeklenih delov kotla. Preprečitev tega pojava pa ustvarijo ravno visoke temperature v dimnih plinih in kotlu. Vendar zaradi višje temperature ogrevalne vode v kotlu tudi v času ko to ni potrebno, so s sevanjem površin kotla njegove toplotne izgube večje. Ker je za vzdrževanje temperature čas delovanja gorilnika razmeroma kratek, so v času nedelovanja gorilnika zaradi vleka hladnega zraka skozi kurišče in dimnik zopet večje toplotne izgube. Pri takšnem sistemu je zaradi najnižje temperature grelne vode v kotlu, ta omejena s temperaturo kondenzacije in je potrebna regulacija temperature dovoda v ogrevalni sistem. To je rešeno z mešalnim ventilom, ki meša vročo in hladno vodo iz povratnih vodov. Zaradi visokotemperaturnega režima takšen kotel ni primeren za talni ali stenski ogrevalni sistem. Predvsem zaradi nizkotemperaturne korozije in slabših letnih izkoristkov, ki običajno ne presegajo 70%, se uporabo visokotemperaturnega kotla opušča. Proizvajalci kotlov so že nekaj časa usmerjeni v razvoj nizkotemperaturnih in kondenzacijskih kotlov.
Nizkotemperaturni kotel je ekonomičen
Osnovni princip nizkotemperaturnega kotla je ta, da deluje na nižjih ogrevalnih temperaturah. Obratuje z ogrevano vodo od 40 do 75°C, vendar ob tem ne kondenzira. Letni ogrevalni izkoristek sodobnega nizkotemperaturnega kotla je od 85 do celo 95%. Za dosego tako dobrega izkoristka sta poleg pravilne zasnove kotla pomembna dovolj kvalitetna gorilnik in regulacija. Ta dva morata biti skupaj s kotlom pravilno načrtovana. Zaradi tega nekateri proizvajalci ponujajo kompleten sistem, kjer so vsi elementi med seboj usklajeni. Takšen sistem poleg kotla vsebuje še gorilnik, primerno regulacijo, raztezno posodo in obtočno črpalko. Za nizkotemperaturni kotel je najbolj primerna uporaba kurilnega olja. V primeru uporabe zemeljskega plina je mogoče bolj kot za slednji kotel vredno razmisliti o nakupu kondenzacijskega kotla. Kurišče nizkotemperaturnega kotla ima dvodelno steno iz korozijsko odpornih materialov. Vmesni prostor je oblikovan v obliki kovinskih reber. Notranjo steno vroči dimni plini takoj segrejejo. Ta toplota se preko reber prenaša na zunanjo steno in vodo. Tudi če se zaradi prenizke temperature v vmesnem medstenskem prostoru na rebrih pojavi kondenzacija, ta vlaga hitro izpari. Jedro kotla je oblikovno tako izdelano, da odvzame čim več toplotne energije od plamena gorilnika in jo odda jeklenemu delu kotla, ta pa ogrevani vodi.
Kondenzacijski kotel je najbolj učinkovit
Nedvomno je energijsko najbolj učinkovit kondenzacijski kotel, ki je sicer najsodobnejša izvedba med sedanjimi vrstami ogrevalnih peči. Da se zagotovi zadosten vlek in kondenzirajoča vlaga ne poškoduje dimniške stene, se pri nizkotemperaturni izvedbi kotla iz kurišča dimne pline s temperaturo nad rosiščem vlage spušča skozi dimnik v ozračje. Z razliko od nizkotemperaturnega kotla, kondenzacijski za potrebe ogrevanja izkorišča tudi temperaturo dimnih plinov. Ta del toplote se pridobi s kondenzacijo vodne pare v dimnih plinih. Zaradi tega ima med vsemi vrstami kotlov najvišji energijski izkoristek. Ta lahko presega tudi 100 odstotkov. Z uporabo kurilnega olja je energijski izkoristek do 105%, z zemeljskim plinom pa celo preko 105%. Najboljši energijski izkoristek se bo pridobil s kondenzacijskim kotlom na zemeljski plin, v kombinaciji z nizkotemperaturnim ogrevalnim razvodom kot je talno gretje. Poleg vrednosti izkoriščene kondenzacije dimnih plinov je višina izkoristka kondenzacijskega kotla odvisna še od temperaturnega režima ogrevane vode v ogrevalnem sistemu. Ta mora biti čim nižja. Medtem, ko je pri temperaturnem režimu 40/30°C izkoristek preko 105%, je pri 75/60°C režimu 100% izkoristek. V primerjavi z nizkotemperaturnim kotlom lahko s sodobnim kondenzacijskim zmanjšamo porabo goriva do 15%, v primerjavi z visokotemperaturnim pa celo več kot 40%. Posledično z odličnim izkoristkom sta odliki takšnega kotla seveda še v majhni porabi in manjšem onesnaževanjem okolja. Proizvajalci ponujajo različne izvedbe stenskih kotlov z različnimi nominalnimi močmi. Sedanji sodoben kondenzacijski kotel ima modulacijo moči v razmerju 1:10 (od 2,5 Kw do 25 Kw). Takšen kotel niti ne potrebuje posebnega kurilniškega prostora. Nameščen je lahko ne samo v kleti, temveč tudi v bivalnih prostorih ali na podstrešju. Tako kot ostale tehnološko dovršene naprave, lahko tudi tovrstnega kotla enostavno in inteligentno krmilimo preko brezžične spletne povezave s pametnim telefonom, prenosnikom ali tablico. Zaradi vseh teh naštetih odlik je tovrsten kotel že nekaj zadnjih let v Evropi prodajna uspešnica. Kljub temu je potrebno pri izbiri kondenzacijskega kotla paziti na nekatere stranske produkte kot je na primer prisilen odvod dimnih plinov s pomočjo ventilatorja zaradi nizke temperature dimnih plinov ob izstopu iz kotla. Upoštevati moramo tudi prilagoditev dimnika, ki mora biti popolnoma plinotesen in odporen na vlago. Zaradi tega so najbolj primerne dimne tuljave iz nerjaveče pločevine ali aluminija in vse bolj uveljavljene PVC cevi. Pri zamenjavi starega kotla z novim kondenzacijskim je praviloma vedno potrebno izdelati nov dimnik ali temeljito sanirati starega, kar seveda predstavlja dodaten strošek. Sanacija dimnika se lahko izvede z vstavitvijo plastične tuljave ali pa se sanaciji znotraj hiše izognemo s stensko izvedbo kotla, ki ima izveden dimovodni sistem na fasadi hiše.
Kotel z izrabo biomase
Čeprav je danes v ponudbi več vrst kotlov na izgorevanje lesa, so ti v osnovi sestavljeni iz istih glavnih delov, katere zajema zalogovnik za kurivo, kamor se nalaga potreben les za kurjenje, ter zgorevalna komora in izmenjevalnik toplote, v katerem se odvzema toploto dimnim plinom in se jo prenaša na ogrevano vodo. Pri sedanjem kotlu z izkoriščanjem polen se kurišče nahaja v njegovem spodnjem delu. S tem območje zgorevanja zajame samo spodnji del zalogovnika, s čimer se reši problem slabega odgorevanja in doziranja goriva. Zalogovnik za polena je precej večji kot pri starem kotlu in na ta način sicer od tipa kotla lahko kurimo do enega metra dolga polena. Z večjim zalogovnikom nam je potrebno manjkrat nalagati polena v kotel. Nekatere sodobne izvedbe omogočajo le enkrat dnevno nalaganje polen. Pogostost nalaganja polen v kotel je seveda precej odvisna od obremenitve kotla in zunanje temperature. Uhajanju dela nezgorelih plinov skozi dimnik v ozračje se izognemo z delnim dovajanjem sekundarnega zraka v spodnji del zalogovnika. Tako so danes novejše izvedbe kotlov lahko izpopolnjene z nadtlačnim ali sesalnim ventilatorjem, ki pomagata pri boljši uravnavi procesa gorenja. S pomočjo uporabe nadtlačnega ventilatorja, ki ga uravnava termostat, se v zalogovniku ustvari nadtlak, ob katerem plini skozi odprtino v kurišču preidejo v spodnjo vročo zgorevalno komoro. Z dovajanjem sekundarnega zraka dosežemo popolno zgorevanje plinov pri visoki temperaturi. Razmerje med primarnim in sekundarnim zrakom se elektronsko uravnava s pomočjo lambda sonde. Prednosti kotla z nadtlačnim ventilatorjem je v dolžini gorenja, sposobnosti prilagajanja toplotni obremenitvi kotla glede na dejanske potrebe in v enostavni ter udobni uporabi. Sesalni ventilator v kurišču ustvari podtlak, s katerim vleče nastale pline skozi žerjavico, kjer do kraja zgorijo. Možnost uporabe ostankov lesa in večjih sekancev za kurjavo je poglavitna prednost kotla z sesalnim ventilatorjem. Rešitev problema prilagajanje moči kotla v času manj potrebne ogrevalne energije je vmesni hranilnik toplote velikosti od 1000 do 1500 litrov za posamezno gospodinjstvo. S tem začasno shranimo preseženo toploto, kar pomaga pri izravnavanju obremenitve kotla in izboljšuje kakovost gorenja lesa. Najbolj izpopolnjena izvedba kotla za pridobivanje toplote iz lesne biomase je avtomatiziran kotel na lesne sekance ali pelete. V primerjavi z izkoriščanjem polen je poglavitna prednost takšnega kotla v bistveno bolj udobnem rokovanju pri obratovanju. Glede udobja posluževanja se ta lahko enakovredno primerja s kotlom na fosilna goriva.
Sprememba na trgu kotlov
Sprejeta uredba izpred nekaj let o emisiji snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav ter tudi nov zakon o dimnikarskih storitvah naj bi med drugim pomagal izboljšati kakovost zraka zaradi izpusta emisij iz dimnikov hišnih kurilnih naprav. Zaradi tega dimnikarji pri prvem pregledu (po vgradnji) preverijo doseganje emisij. Veliko potrošnikov je bilo s tem ob prvem dimnikarskem pregledu neprijetno presenečenih, saj jim je dimnikarska služba izdala negativni zapisnik za novo kurilno napravo, ki ni izpolnjevala predpisanih zahtev glede izpustov. Zaradi tega je nedavno nazaj ministrstvo za okolje in prostor izdalo novo uredbo, s katero lahko lastniki že nameščenih peči z negativnim zapisnikom njenih izpustov, njo legalizirajo. Vzporedno s tem je z letošnjim avgustom prepovedana prodaja klasičnih kotlov na drva za centralno ogrevanje, ki ne omogočajo uplinjevalne tehnike zgorevanja in niso opremljene s tipalom za zgorevalni zrak (lambda sonda) ali s katerim drugim elektronskim sistemom, ki izboljšuje postopek zgorevanja. Ob izbiri ustreznega kotla na biomaso je torej pomembno, da izberemo tisto kurilno napravo, ki dosega predpisane in pričakovane vrednosti emisij in izkoristkov. To se prepričamo s potrdilom (certifikatom) o skladnosti, ki nam ga je prodajalec glede na našo željo dolžan izdati. Poleg tega je pomembna tudi pravilna vgradnja kurilne naprave, uporaba ustreznega kuriva, pravilno kurjenje in redno vzdrževanje kurilne naprave.
Drva za ogrevanje
Ker je Slovenija prekrita skoraj s 60% gozdno površino, je ponudba drv res zelo bogata. Vendar ob tem moramo vedeti, da še zdaleč niso vsa drva enaka, oziroma imajo isto kurilno vrednost. Na primer iglavci imajo glede na volumen zelo slabo kurilno vrednost, glede na težo pa zelo dobro. Smrekov les ima kurilno vrednost 2178 kWh/m3, bukov les pa 3078 kWh/m3. Posledično s tem se najbolj pogosto za kurjavo uporablja bukov les. Poleg vrste lesa in njegove kurilne vrednosti naj ob njegovi izbiri upoštevamo tudi njegovo stopnjo vlažnosti. Odvisno od letnega časa ima hlodovina ob poseku razmeroma visoko vsebnost vlage, ki je nad 40%. Za kurjavo je primeren le tisti les, ki ima vsebnost vlage pod 25%. Še boljši učinek kurjenja bomo dosegli še z manjšo vsebnostjo vlage v polenih. Vedeti pa moramo, da bomo z naravnim sušenjem zelo težko dosegli manj kot 15% vlago. Od poseka do kurjenja je 2 leti optimalen čas za zadostno izsušitev lesa. Vendar je v našem okolju to pogosto bolj želja kot realnost. Večina polen se pokuri v 6 do 12 mesecih od poseka. Vsekakor je priporočljivo, da si polena preskrbimo precej pred pričetkom ogrevalne sezone. Če imamo le dovolj velik prostor za njihovo skladiščenje, si jih naj zagotovimo za dve leti vnaprej. Čim prej po poseku naj hlodovino razžagamo, nacepimo na primerne dimenzije, ter zložimo v skladovnice na suho in zračno mesto. Za prodajo so v ponudbi drva v obliki hlodovine, metrskih cepanic ali polen. Metrske cepanice so na meter razžagana in razklana drva. Polena pa so na polovico ali tretjino razžagane metrske cepanice. Oblika drv oziroma njihova velikost pogojuje njihovo ceno. Tako je najcenejša hlodovina, najdražja pa 30 cm polena. Največkrat se ceno lesa določi glede na njegov volumen. Hlodovino se oceni glede na kubični meter. Polena se oceni glede na prostorninski meter. Večje količine polen in sekance pa se oceni glede na nasuti meter (1 nasuti meter = 0,5m3). S pomočjo traktorskega gozdarskega vitla in hidravličnega cepilnika je priprava drv od poseka naprej precej lažja in hitrejša, pa tudi varnejša kot nekdaj. V kolikor imamo lastni gozd in les iz njega uporabljamo le za naše lastno ogrevanje, je primeren klasičen gozdarski vitel, ki ima naletno desko nameščeno na tritočkovnem priključku zadnje strani traktorja. Zmogljivejša profesionalna izvedba vitla je vgrajena v posebej predelanem gozdarskem traktorju. Delovanje vitla je lahko mehansko, hidravlično ali elektrohidravlično. Prvoten vitel je bil mehanski, s katerim je bilo težje in bolj nevarno upravljanje v primerjavi s sedanjimi bistveno izboljšanimi modeli. Danes se uporablja hidravlični in zlasti elektrohidravlični vitel, ki se jih daljinsko upravlja. Osnovna izvedba, ki se največ uporablja, ima en navijalni boben. Zmogljivejša opcija pa ima dva navijalna bobna, z dvema navitima jeklenima vrvema. Vsak posamezni boben od obeh ima ločeno upravljanje. Na trgu so v ponudbi različno zmogljivi vitli z močjo od 30 kN do 100 kN. Manj zmogljiv vitel ima manjšo vlečno silo in s tem lahko navijalni boben z vrvjo vleče manjšo težo hlodovine. Kolikor bolj je vitel zmogljiv, se sorazmerno s tem povečuje možnost vleka težje hlodovine. S pomočjo hidravličnega cepilnika je priprava cepanih drv neprimerno hitrejša in lažja kot z ročnim načinom. Največ sedanjih izvedb hidravličnih cepilnikov deluje s pomočjo traktorja preko kardanskega pogona. V ponudbi so tudi cepilniki z elektromotornim, bencinsko – motornim ali kombiniranim pogonom. Potisni valj s cepilno sekiro je glavni sestavni del hidravličnega sistema. Ta se z upravljanjem preko krmilnega sistema vertikalno pomika. Odvisno od izvedbe ima cepilnik lahko različno moč glede na silo cepljenja, katera je podana v tonah oziroma v kN. V ponudbi so izvedbe razpona moči od 13 tonskega cepilnika (130 kN), ki ima možnost cepljenja maksimalnega premera lesa 60 cm, pa do visoko zmogljivega 26 tonskega (260 kN) z maksimalnim premerom cepljenega lesa 80 cm. Za upravljanje slednega cepilnika je primerna moč traktorja 30 kW ali elektromotor z močjo 7,5 kW. Za manjši 13 tonski cepilnik pa je primeren traktor moči 21 kW ali elektromotor z močjo 5,5 kW.
Sekanci za ogrevanje
Lesni sekanci so delci sesekanega lesa. Lahko so drobni z dolžino od 4 do 25 mm in debeli nekaj mm ali veliki z dolžino od 25 do 80 mm in približno debelino 20 mm. Drobni sekanci so primerni za kurjenje v avtomatiziranem kotlu, z debelimi sekanci pa se ročno polni kotel. Kot takšni so primerni tudi za klasičen kotel na polena. Skladiščenje večjih sekancev je enostavnejše, njihovo sušenje pa je lažje. Dobro izolirana stanovanjska hiša z 150 m2 bivalne površine porabi nekaj manj kot 30 m3 sekancev v eni kurilni sezoni. To se lahko primerja s porabo 2300 litrov kurilnega olja. V največ primerih sekance izdelujemo iz drobnega lesa (drobna debla, veje, krošnje), lesa slabše kakovosti ali iz lesnih ostankov. Pred izdelavo sečne ostanke zberemo na kupe in jih v primeru nezadostne osušenosti, pustimo, da se dovolj osušijo. Takšno naravno sušenje bo uspešnejše od sušenja izdelanih in skladiščenih sekancev, kjer zaradi velike gmote in primesi listja obstaja nevarnost gnitja, zmrzovanja in samovžiga sekancev. Lesne sekance izdelujemo s posebnim sekalnim strojem, ki je v različnih izvedbah. Ta je tako lahko stacionaren ali vgrajen na kamionu. Predvsem za manjše uporabnike je aktualna izvedba sekalnika v obliki traktorskega priključka s tritočkovnim priklopom. Odvisno zopet od njegove izvedbe je sekalnik lahko opremljen z lastnim motorjem ali preko traktorskega pogona. Enostavnejšo izvedbo sekalnika z lesnimi ostanki polnimo ročno. Avtomatiziran sekalnik pa omogoča hidravlično polnjenje. Glede na to, da so med postopkom izdelave sekancev na stroju velike obremenitve, naj upoštevamo, da je sekalnik izdelan iz dovolj robustnega ohišja. Celotna izvedba sekalnika pa mora seveda biti dovolj zmogljiva tudi ob sekanju večjih lesenih koncev. Le dovolj kakovosten sekalni stroj bo proizvedel dovolj kakovostne sekance enakomernih velikosti in oblik. Kvaliteta izdelanih sekancev je nadalje odvisna tudi od števila oziroma setov sekalnih nožev in razne dodatne opreme kot je na primer sitasta mreža. Poleg vsega tega naj bo sekalnik enostaven in predvsem varen za uporabo. Postopek obratovanja pri avtomatiziranem kotlu poteka po naslednjem zaporedju. Iz skladišča se dovajajo lesni sekanci s pomočjo posebnega polža, ki je lahko dolg tudi do 15 metrov. Sekanci padajo na poti do zgorevalne komore prosto iz ene stopnje v drugo, s katerim preprečimo možnost povratnega gorenja. Sodoben kotel na sekance pepel odstranjuje samodejno. Maksimalno dobro gorenje lesnih sekancev reguliramo s pomočjo ventilatorja, ki dovaja potrebno količino zraka v komoro. Tu ima zelo pomembno vlogo lambda sonda, ki meri količino kisika v dimnih plinih, s čimer posledično določa razmerje med količino sekundarnega in primarnega zraka. S tem je omogočeno, da je pri izredno majhni količini pepela popolno izgorevanje in s tem izkoristek kotla tudi več kot 90%.
Peleti za ogrevanje
Lesni peleti so izdelani iz stisnjenega drobno zmletega osušenega lesa oziroma iz stisnjene žagovine in lesnih oblancev. Uporablja se suh odpadni les iglavcev, lahko tudi listavcev, katerega se stisne pod močnim pritiskom, brez dodanih kemično sintetičnih vezivnih materialov. Izdelani so v značilne podolgovate okrogle oblike dolžine do 30 mm in premera 6, 8, 12 ali celo 20 mm, kar je odvisno od namena uporabe. Za pelete je značilno, da imajo zelo nizko vsebnost vlage, ki je pod 10%. Njihova večja gostota in nižja vsebnost vlage omogočata višjo kurilno vrednost v primerjavi z naravnim lesom. Najboljša odlika sodobnega kotla na pelete je torej v zelo dobrem izkoristku, kateri je lahko do 95%. V nizkoenergijski ali pasivni hiši je s kondenzacijskim kotlom z uporabo peletov energijski izkoristek lahko celo do 104%. Da postaja ta vrsta kuriva vse bolj aktualna, je vzrok tudi v ugodni in veliki ponudbi peletov na našem trgu ter možnosti ogrevanja tudi manjših družinski hiš, kjer je potreben kotel z majhno nazivno močjo. Ogrevanje s kurilnim oljem je približno 30% dražje od ogrevanja s peleti. V primerjavi s prej omenjeno porabo sekancev je pri isto veliki hiši (150 m2 stanovanjske površine) poraba peletov približno 7,5 m3, oziroma nekaj manj kot 5 ton. Potreben volumen kuriva je torej manjši, zato ni potrebno tako veliko skladišče goriva kot je pri sekancih ali polenih. V primerjavi z lesnimi sekanci je približno 4 krat manjši zalogovnik. S posebnim tovornjakom s silosom se dobava peletov vrši direktno v zalogovnik. Na trgu so peleti v ponudbi tudi v različno velikih vrečah. Večje big-bag vreče s težo približno 1000 kg se jih dostavlja na dom. Manjše 15 kg vreče pa so primerne predvsem za lokalne peči kot so kamini. Tako kot pri kotlih s sekanci, pelete s transportnim polžem avtomatsko doziramo v kotel. Možna je tudi opcija pnevmatskega sesanja. Prednost slednjega transporta je v možnosti večje oddaljenosti skladišča od kotla, kar pa predstavlja dražjo investicijo. Upravljanje je torej zelo poenostavljeno in udobno. Za ogrevanje na pelete se odločajo predvsem tista gospodinjstva, ki nimajo na podeželju lasten gozd in tudi stanovanjske hiše v večjih urbanih naseljih. Nedvomno bo v prihodnosti kotel na pelete postal še bolj aktualen in bo prevzel še večji del ogrevalnega trga kot ga ima sedaj.
Toplotna črpalka za ogrevanje hiše
Toplotna črpalka se je začela razvijati pred skoraj tridesetimi leti. Z višanjem cen nafte in ostalih goriv ter hkrati s posodobljeno tehnologijo je postala v zadnjih letih precej aktualna. Tako kot s sodobnim ekonomičnim kotlom na biomaso lahko tudi z novo toplotno črpalko bistveno zmanjšamo stroške ogrevanja. Račun za kurjavo je lahko manjši od 35 odstotkov pa do celo 60%. Posledično s tem ima tovrstna naprava ekološko čisto delovanje (emisije CO2 se zmanjšajo za 30 do 60%, ne povzroča dima in saj), toplotna črpalka ne potrebuje skoraj nobenega vzdrževanja in hkrati omogoča preko poletja tudi hlajenje hiše, za upravljanje je udobna in enostavna, njeno delovanje je zelo tiho, vgradimo jo lahko kamorkoli na majhen prostor - tudi izven hiše (odvisno od izvedbe) in ne potrebuje dodatnega prostora za skladišče kuriva. V toplotni črpalki je vgrajen tehnološko precej zahteven sistem. V osnovi deluje po principu, da se del energije iz okolice pridobi brezplačno. Na primer pri 4 kW pridobljene toplotne energije porabi sodobna črpalka le 1 kW električne energije. Razmerje med porabljeno električno energijo in vloženim delom črpalke se imenuje grelno število. To število je odvisno od vrste toplotne črpalke in temperature vira toplote, ki jo izkoriščamo. V povprečju pa znaša 3 do 4 in tudi več. Grelno število je višje, če ima vir toplote visoko temperaturo in hkrati je temperatura ogrevalnega medija nizka. V primeru adaptacije ogrevalnega sistema z novo toplotno črpalko je predhodno potreben natančen popis vseh ogrevalnih teles v stavbi, načina ogrevanja, debeline izolacijskega sloja stavbe in šele na podlagi teh podatkov lahko le ustrezen strokovnjak ponudi določeno izvedbo črpalke s primerno močjo. Toplotna črpalka lahko izrablja tri različne vire energije, po katerih se v osnovi med seboj tudi razlikuje. Lahko je toplotna črpalka voda/voda, zemlja/voda ali zrak/voda. Na prvem mestu je beseda s pomenom okolice, ki jo toplotna črpalka hladi. Drugi izraz pa pomeni okolico, ki jo črpalka ogreva. Izbira izvedbe črpalke je odvisna predvsem od razpoložljivega vira ogrevanja, energetskih potreb objekta in ali bo črpalka namenjena le za ogrevanje sanitarne vode oziroma tudi za ogrevanje hiše. Torej izbira izvedbe črpalke še zdaleč ni odvisna le od naših želja. Obvezno je potrebno upoštevat, če je sploh mogoča uporaba izbranega ogrevalnega vira.
Izkoriščanje toplote zemlje
Izkoriščanje toplote zemlje se izvaja s toplotno črpalko zemlja/voda preko talnega zemeljskega razvoda ali toplotne sonde. Pogostejša izbira je z talnim razvodom oziroma zemeljskim kolektorjem. Posebej prirejene cevi položimo 1,2 do 1,8 metra globoko v zemljo, v obliki več sto metrskih dolgih zank. Od 20 do 40 m2 zemeljske površine je potrebnih za 1 kW toplotne moči črpalke. Za ugoden prenos toplote so najbolj primerna vlažna ilovnata tla. V položenih ceveh kroži mešanica vode in tekočine proti zmrzovanju, katera odvzema toplotno energijo zemlje in jo prenaša v toplotno črpalko. Prednost takšne izvedbe je v preprosti namestitvi, visoki učinkovitosti in majhnih obratovalnih stroških. Grelno število je od 3 do 4,5 in več. Negativne plati pa so dokaj velika investicija, potrebna večja gradbena dela ob hiši in velika površina izkopa. Če na premajhni površini ni možen sistem z zemeljskim kolektorjem, je rešitev s pomočjo zemeljske sonde, preko katere se izkorišča toploto globinskih kamenin. Usposobljena ekipa z specializiranim vrtalnim strojem izvrta eno ali več vrtin premera 10 cm, v globino celo do 150 metrov. V izvrtine vgradijo 4 sonde iz polietilena. V notranjosti kamenin se mešanica vode in sredstva proti zmrzovanju v sondi segreje ter se po vzporedni sondi segreta vrača na površje do črpalke. Odvisno od kakovosti kamenin je za 1 kW toplotne moči črpalke potrebna 15 do 20 metrov globoka izvrtina. Poleg visoke učinkovitosti, majhnih letnih stroškov in možnosti neposrednega hlajenja objekta, je pri tem sistemu slaba plat v pridobitvi rudarskega dovoljenja in v investicijsko najdražji varianti. Še preden projektant dimenzionira sistem ogrevanja s toplotno črpalko, je pomembno, da pridobimo informacije o izdatnosti oz. toplotni prevodnosti tal na parceli saj se bo na podlagi tega predvidela globina vgradnje geosond in sama investicija. Pri izvedbi toplotne črpalke zemlja-voda ali voda-voda je v primerjavi sistema zrak/voda izdelava vrtine eden največjih stroškov, vendar zagotavljata skozi čas povračilo investicije z nižjimi stroški ogrevanja. Cene storitve se med vrtalci razlikujejo. Nekateri izvajalci pred izvedbo prikažejo le strošek vrtanja na tekoči meter, ne pa tudi stroške transporta in odvoza materiala. Predvsem pri večji investiciji v bolj učinkovito toplotno črpalko, je pomembno, da si od izvajalcev pridobimo kompleten predračun, z upoštevano celotno opremo in vsemi storitvami. V takšen predračun mora biti torej vključena priprava projekta, pridobitev morebitnih dovoljenj, transport opreme na našo lokacijo, vrtanje vrtine, vgradnja sond, preizkus sistema in poročilo o izvedenih delih. Ne pozabimo tudi na zagotovljene garancijske pogoje. Prah se pri sedanjih vrtalnih sistemih ne pojavlja, saj se ves navrtan material odvaja na za to namenjeno mesto (kontejner) preko preventorja, ki omogoča tudi vrtanje tik ob stavbah. Običajno potrebuje izvajalec za vrtanje dveh vrtin od 2 do 4 dni, kar pa je odvisno od zahtevnosti terena in predvsem globine. Da nam bo izvajalec lahko ponudil točen predračun storitve, bo vsekakor moral biti seznanjen z lokacijo vrtanja. S pomočjo geoloških kart oziroma glede na trdoto kamenin bo ocenil predvideno hitrost vrtanja. Strošek vrtine za sistem voda-voda je približno 80 evrov na tekoči meter izkopa (brez potopne črpalke). Pri sistemu zemlja-voda je strošek izvedbe vrtine od 45 do 65 evrov na tekoči meter.
Izkoriščanje podtalne vode
Uporaba podtalne vode je lahko zelo ekonomičen način ogrevanja hiše. V Sloveniji je zelo veliko podtalne vode s stalno temperaturo od +6 do +10°C, vendar ta ni povsod v zadostni temperaturni meji in tudi ne dovolj blizu površja. Da se doseže zadostno temperaturo podtalnice, morajo biti vrtine globoke od 5 in več metrov, ponekod celo do 40 m, kar pa investicijo lahko tudi tako podraži, da nižji stroški obratovanja dolgoročno ne pokrijejo denarnega vložka. Pred pričetkom gradbenih del moramo od pristojnih upravnih organov pridobiti dovoljenje za uporabo in izkoriščanje voda. Najprej se izvrtajo dve globoki vrtini za črpanje in vračanje podtalne vode. V vrtine se vgradi cev, v kateri je potopna črpalka. Ta med obratovanjem potiska vodo v črpalko, katera vodi odvzame toplotno energijo (5°C) in jo ohlajeno spusti po drugi cevi nazaj v zemljo. Toplotna črpalka voda/voda ima grelno število od 2,5 do 4. V primerjavi z zastarelim kotlom na kurilno olje lahko s takšnim sistemom privarčujemo od 50 do 60 odstotkov. Slaba plat sistema voda/voda je draga naložba, pridobitev soglasij in večji gradbeni poseg ob hiši.
Izkoriščanje toplote zraka
Toplotna črpalka zrak/voda temelji na principu, da s pomočjo električne energije uporablja okoliški topli zrak za ogrevanje stavbe. Črpalko z manjšo ogrevalno močjo 2 do 3 kW se uporablja le za ogrevanje sanitarne vode. Da lahko tudi ogrevamo prostore s takšno črpalko, je potrebna večja moč do 20 kW. Nekateri sedanji takšni zmogljivi modeli črpalk z najsodobnejšo tehnologijo lahko delujejo pri zunanji temperaturi -25°C in tudi manj. Ob tem pa moramo vedeti, da je zaradi manjše razpoložljivosti toplega zunanjega zraka pri nizkih zimskih temperaturah delovanje črpalke sorazmerno s tem manj ekonomično, saj takrat porabi črpalka več električne energije. Sedanja sodobna črpalka zrak/voda je veliko bolj učinkovita od starejše, delovanje pa je komaj slišno, saj so ventilatorji izolirani in so s tem vibracije zadušene. Katerokoli izvedbo toplotne črpalke izberemo, moramo imeti na znanju, da je za zadostno ogrevalno učinkovitost potrebna dobra toplotna fasadna in strešna izolacija, pa tudi zadostno tesnjenje stavbnega pohištva. Novogradnje in adaptirane hiše to verjetno izpolnjujejo, medtem ko je za ostale zgradbe že vprašanje. V ustrezno toplotno izolirani hiši dosežemo kar najboljšo učinkovitost s toplotno črpalko v kombinaciji s talnim ali stenskim ogrevalnim razvodom, katera delujeta v nižjem temperaturnem območju.
Hibridna toplotna črpalka
Z neprestanim razvojem novih še bolj učinkovitejših sistemov toplotnih črpalk za ogrevanje objektov se je tudi na slovenskem trgu pojavil nov ekološki in še bolj varčen ogrevalni sistem s hibridno toplotno črpalko. Ta temelji na delovanju kombiniranih virov ogrevanja. Ravno v tem pa je prednost v primerjavi s »klasičnimi« toplotnimi črpalkami na uporabo le enega toplotnega vira. V največ primerih hibridni sistem združuje toplotno črpalko zrak-voda in plinski kondenzacijski kotel z uporabo utekočinjenega naftnega ali zemeljskega plina. Hibridni sistem je lahko združljiv tudi s toplotno črpalko zemlja-voda ali voda-voda v kombinaciji s plinskim kondenzacijskim kotlom. Naslednja možnost je kombinacija toplotne črpalke in solarnega sistema. Na trgu pa je tudi že v ponudbi hibridni sistem toplotne črpalke z izkoriščanjem energije iz zraka in zemlje. Glede na to kateri vir energije je v danem trenutku ugodnejši in energetsko učinkovitejši, naprava samodejno preklopi na določeni vir. Sedanje najbolj izpopolnjene hibridne toplotne črpalke omogočajo tudi hlajenje objekta preko vgrajenih konvektorjev ali sistema talnega ogrevanja. Hibridni sistem s toplotno črpalko zrak-voda in kondenzacijskim plinskim kotlom je zlasti primeren v primeru sanacije ogrevalnega sistema v hiši z obstoječo plinsko inštalacijo. V novogradnji pa s takšnim ogrevalnim sistemom nismo odvisni le od enega vira energije (plina ali elektrike). Pri takšnem hibridnem sistemu se plinski kotel vklopi šele ob nizkih zunanjih temperaturah, oziroma v primeru manjše moči toplotne črpalke od toplotnih izgub objekta. Odvisno od toplotne potrebe lahko v določenem času deluje le plinski kondenzacijski kotel, samo toplotna črpalka ali oba hkrati. Hibridni sistem toplotne črpalke zrak-voda in plinskega kondenzacijskega kotla je primeren tako za nizkotemperaturni kot visokotemperaturni režim ogrevanja. Pri radiatorjih z visokotemperaturnim režimom bo delovala visokotemperaturna plinska peč, pri nizkotemperaturnem talnem ogrevalnem sistemu pa bo zadostovala toplotna črpalka z ogrevanjem vode do 55°C. Z razliko od visoko- ali nizkotemperaturne toplotne črpalke ima hibridna toplotna črpalka izrazito velik razpon moči (npr od 5 do 27 kW). Zasluga temu je v izrabi dveh različnih virov ogrevanja. Zaradi inverterskega sistema se pri hibridni toplotni črpalki njena moč nemoteno prilagaja trenutnim potrebam in s tem ni potrebnega zalogovnika tople vode. Ker je kondenzacijska plinska peč eden od osnovnih elementov takšnega hibridnega sistema, je s tem obvezna vgradnja kondenzacijskega dimnika. Za delovanje sistema je potreben še enofazen dovod električne energije ter dovolj velik prostor za namestitev notranje in zunanje enote. Izvedba notranje enote se lahko precej razlikuje glede na tip naprave in proizvajalca. Tako so nekateri sistemi s toplotno črpalko in plinskim kondenzacijskim kotlom združene v enem ohišju, drugi sistemi pa ločeni na dve stenski enoti. Vsekakor naj upoštevamo razpoložljiv prostor v objektu z ustrezno izvedbo notranjih enot. Na zunanji enoti mora biti poskrbljeno še za odvod kondenzne vode, v primeru hlajenja objekta pa tudi za odvod kondenzne vode na notranji enoti.
Električno talno ogrevanje
Zaradi prevelike porabe električne energije so klasični prenosni električni radiatorji ali termoakumulacijske peči primerni le kot dopolnilno ogrevanje v najnujnejših primerih. Druga zgodba pa je pri sodobnih električnih ogrevalnih sistemih. Eden takšnih je električno talno ogrevanje. V bivalnih prostorih se ga pogosto uporablja kot dodatni vir ogrevanja, kateri so sicer ogrevani z drugačnim glavnim ogrevalnim virom. V primeru, da je hiša dovolj izolirana, njega lahko uporabimo tudi za edini vir ogrevanja. Ob tem je pomembno, da izberemo dovolj kakovostnega proizvajalca, ki ima svoje izdelke že nekaj časa na tržišču, svoje kvalitete pa dokazuje s certifikati. Talno ogrevanje je izrazit nizkotemperaturen ogrevalni sistem. Torej se toplota prenaša iz tal v ozračje prostora z relativno nizko temperaturo. To pomeni, da je na primer pri temperaturi 24°C ozračje segreto na 20°C. Z razliko od radiatorskega ogrevanja ta način ogreva predvsem s sevanjem. S tem pa se izključi možnost dvigovanja prahu. Istočasno občutimo sevalno toploto v primerjavi z toploto kroženja zraka precej bolj prijetno, hkrati pa je občutena temperatura večja kot pri ogrevanju z radiatorji, zaradi katerega je lahko zračna temperatura v prostoru nižja. Poleg nizke investicije, ki je osnovna odlika električnega sistema talnega ogrevanja, je prednost tudi v enostavni montaži in v nizkih obratovalnih stroških. Poleg tega za njegovo delovanje ni potrebna kotlovnica in peč. Predstavlja trajnostno rešitev brez izpustov v okolje, ter brez škodljivih sevanj. Temperatura tal pri električnem talnem ogrevanju ne presega 27°C. Za določitev vrste in moči talnega električnega sistema je odvisna velikost ogrevalnega prostora, predvsem pa vrsta talne obloge, ki bo prekrila električni razvod. Izbiramo lahko med sistemom grelne mreže oziroma kablov ali grelne folije. Grelna mreža s kabli je najbolj razširjen sistem električnega talnega ogrevanja. Pri tem sistemu so električni grelni kabli v obliki neskončnih zank pritrjeni na mrežo iz steklenih vlaken. Montaža je zaradi tega zelo enostavna in se jo pogostokrat lotijo investitorji kar sami. Pred montažo talne obloge mrežo z grelnimi kabli vgradimo oziroma zalijemo v cementno lepilo ali izravnalno maso. Lahko jo položimo tudi na obstoječo keramično oblogo in preko nje položimo novo talno oblogo. Sistem je primeren za vse vrste bivalnih prostorov in na različnih vrstah talnih oblog, vendar boljšo učinkovitost bomo pridobili na tistih talnih oblogah, ki dobro prevajajo toploto (keramika ali kamen). Takšna grelna mreža s kablom je debeline le cca 5 mm. Običajno je široka 0,5 metra in v različnih dolžinah, tudi do 30 in več metrov. Enostavno in ekonomično upravljanje omogoča termostat povezan z grelno mrežo, ki je lahko analogen ali digitalen s časovnimi nastavitvami. Odvisno od tipa grelne folije je ta primerna tako za ogrevanje tal kot tudi stropnih površin. Ker je ta folija zelo tanka (od 0,2 do 0,5 mm), je primerna zlasti pri adaptacijah, kjer se ne sme bistveno zvišati višino tlaka. Na grelni foliji so lahko vgrajene različne vrste talnih oblog. Od keramike, kamna, do lesenih in laminatnih oblog. Praktična je predvsem pri prenovi tal, saj jo lahko polagamo direktno na obstoječo talno oblogo. Preko grelne folije enostavno položimo novo talno oblogo. Odvisno od vrste talne obloge (njene toplotne prehodnosti) izberemo ustrezen tip grelne folije s primerno višino porabe W/m2. Takšen sistem je zlasti idealen za vgradnjo v prostorih pravokotnih oblik kot je npr. dnevna ali otroška soba, kuhinja ali spalnica.
Infrardeče ogrevanje
V zadnjem času se vse bolj pogosto pojavlja sodoben način ogrevanja bivalnih prostorov s sevanjem, oziroma bolj natančno – z infrardečim sevanjem. Takšno sevanje ogreva stene, tla in ostale predmete znotraj prostora, ne da bi pri tem ogrevalo zrak skozi katerega potuje. Sicer se zaradi toplejše površine ogrevanih predmetov posredno ogreje tudi zrak, vendar se pri tem ne dviguje prah ali izsuši zrak. Dolgi infra rdeči žarki so podobni sončnim žarkom in ne ustvarjajo elektronskih valov, ki bi škodili človeškemu telesu. Človeško telo infrardeče valovanje zaznava torej kot toploto. Posledično s tem so se razvili posebni infrardeči (v nadaljevanju IR) grelniki, ki pretvorijo električno energijo v infra rdeče toplotno valovanje. Takšna oblika toplote je živim bitjem najbolj naravna toplota. Ravno s to energijo sonce greje zemljo. Pri klasičnem ogrevanju v procesu od vira energije do ogretega zraka nastajajo toplotne izgube, ki slabijo učinke ogrevanja. Zrak v prostoru kroži, dviga se prah, zrak je suh in temperatura v prostoru je neenakomerno porazdeljena, ker so zgornje plasti toplejše kot spodnje. Zaradi materialov iz katerih so IR grelniki izdelani, pretvorijo električno energijo v toploto brez vmesnih faz. Keramika na grelni strani panela oddaja v prostor IR toploto v valovni dolžini 7-11um. To je vrsta toplote, ki jo vsako živo bitje sprejme v 99% in je za človeka pomembnejša kot toplota zraka. Grelniki nimajo nobenih negativnih lastnosti ali učinkov. Vsak ogrevani prostor je lahko termostatsko krmiljen z želeno temperaturo in časom vklopa vsakega panela posebej. S tem lahko prihranimo od 40% do 60% električne energije, ki jo panel potrebuje za ogrevanje. IR ogrevanje učinkovito izsušuje vlažne zidove in preprečuje nastanek plesni. Takšno ogrevanje ne onesnažuje okolja. Celotni prostor se ogreje že po cca 25. minutah ali manj. Ob tem ni zagonskega predgretja in toplotnih izgub. IR toploto iz grelnikov lahko usmerimo enako kot svetlobo v vse smeri. Z montažo IR grelnikov ne potrebujemo projektno dokumentacijo za centralno ogrevanje. Investicija je lahko tudi do 70% nižja v primerjavi z drugimi sistemi ogrevanja. Ob delovanju IR grelnikov ni velikih izgub pri odpiranju oken in vrat, zato ni potrebnega dragega prezračevalnega sistema. Montažo grelnikov opravimo hitro in enostavno na zid ali strop. Ob tem ni potrebnih drugih instalacijskih del. Grelnike nam ni potrebno vzdrževati in servisirati. Ob adaptaciji prostorov grelnike le enostavno snamemo. Prednost je tudi v tem, da lahko investicijo ogrevanja opravljamo po korakih. Torej vsak prostor opremimo posebej. IR grelniki so še posebej primerni za objekt, ki se ga ogreva občasno (počitniška hiša). Nekateri sistemi imajo že vgrajeno kontrolno enoto s termostatom in moduliranim delovanjem. Na ta način grelnik porabi toliko energije kot jo potrebuje. Ob številnih navedenih prednostih se seveda vprašamo kako, da se tovrstno ogrevanje ni še bolj razširilo kot se je sicer? Odgovor se skriva predvsem v tem, ker so v preteklosti bili paneli oz. grelniki precej slabše kakovosti kot sedanji. Osnova IR grelnika je plošča, izdelana iz toplotno odporne keramične mešanice, katera oddaja dolge infrardeče valove. Na njo je pritrjena negorljiva oglena plošča. Na zadnji strani panela je posebna izolacija iz steklenih vlaken in aluminijaste folije, katera poskrbi, da prehaja maksimalno število žarkov skozi prednjo stran in se hkrati zadnja stran panela ne pregreva. S povečanim povpraševanjem po tovrstnih ogrevalnih sistemih se je tudi na slovenskem trgu pojavilo večje število ponudnikov IR ogrevanja, ki ponujajo IR panele v različnih izvedbah in cenovnih razredih. Večinoma so IR paneli izdelani iz karbona oz. ogljikovih kristalov, nekateri pa kot vir IR sevanja uporabljajo druge materiale, npr. turmalin. Razlike so tudi v izvedbi sprednje vidne strani panela, kjer prevladuje kot material aluminij, običajno pobarvan z nevtralno belo barvo. Nekateri proizvajalci ponujajo sprednjo ploščo v različnih barvah, z gladko ali hrapavo površinsko obdelavo, spet drugi s stekleno prednjo ploščo ali s funkcijo ogledala, kar lahko reši problem namestitve v kopalnicah, kjer je velikokrat premalo prostora za namestitev običajnega panela. Glede na to, da gre pri IR panelih za dokaj preprosto tehnologijo, ki že v osnovi zagotavlja izkoristek blizu 100% (grelna moč je praktično enaka električni), ni posebnih razlik v energetski učinkovitosti različnih IR panelov. Nekateri ponudniki sicer navajajo boljšo energetsko učinkovitost svojih IR panelov zaradi vgrajenih materialov ali tehničnih rešitev, a trditve večinoma niso podprte z rezultati neodvisnih primerjalnih testov. Za uspešno vzpostavitev IR ogrevanja, ki bo vodila k zadovoljstvu uporabnikov, je predvsem pomembna ustrezna izbira grelne moči in pravilna postavitev v prostoru oziroma upoštevanje fizikalnih zakonitosti takega načina ogrevanja. Najpomembnejši faktorji pri izbiri IR panelov so za večino uporabnikov tako predvsem izgled panela, možnost namestitve (stensko, stropno, samostoječe), ponudba različnih velikosti oziroma grelnih moči in pa podpora, ki jo nudi ponudnik v obliki svetovanja, montaže, servisa in garancije.
Shranjevanje kurilnega olja
Pri kotlu z uporabo kurilnega olja je nepogrešljiv rezervoar oziroma cisterna. Še vedno ima večina hišnih gospodinjstev cisterno postavljeno znotraj hiše v kurilnici ob kotlu ali v za to posebej prirejenem prostoru. Slabost tega je, da zavzame veliko potrebnega prostora v stavbi, zato se vse več gospodinjstev odloča za hrambo kurilnega olja zraven hiše v zemlji. V tem primeru mora biti cisterna postavljena v zabetonirani jami z lovilno posodo, s katero se ob morebitnem spustu zavaruje podtalnico pred onesnaženjem. Če je rezervoar dvoplaščen, se ga lahko tudi samo zakoplje v zemljo. Takšna izvedba mora biti opremljena s kontrolno napravo, ki v primeru iztekanja zaradi netesnosti cisterne s signalom na to opozori. Zgornji rob vkopane cisterne mora biti 1 m pod zemeljsko površino ter 2 metra oddaljen od zunanjega zidu zgradbe. S časom se razne nečistoče v naftnih derivatih sesedajo na dno rezervoarja, kjer ustvarijo sloj mulja. Njegova količina je v največji meri odvisna od pogostosti polnjenja rezervoarja. Večja količina mulja bo z bolj pogostim polnjenjem. Posesani mulj bo povzročil zamašitev filtrov in vbrizgalne šobe v gorilniku, kar bo seveda privedlo do motenj delovanja kotla. Zato je občasno potrebno sčistiti notranji prostor rezervoarja. Njegovo čiščenje naj zaupamo za to usposobljenemu izvajalcu, ki ima tovornjak cisterno opremljeno z vakuumsko črpalko za črpanje mulja in z visokotlačno črpalko za čiščenje sten rezervoarja. Staro dotrajano cisterno naj ne odstranimo sami, saj so v njej običajno še ostanki kurilnega olja. Ob razrezu cisterne lahko s tem pride do vžiga. Njeno odstranitev naj zaupamo strokovnjaku, ki je za to usposobljen. Po sedanji zakonodaji potrebujemo za odstranitev stare cisterne evidentni list, na katerem je jasno razvidno, da smo staro cisterno prepustili izvajalcu, ki je usposobljen za uničenje ali predelavo cistern.
pripravil: M.A.
