Savna pri nas doma
Vse več ljudi si želi košček sprostitve kar doma – v lastni savni, kjer toplota zdravi telo in pomirja duha. Odkrijmo, zakaj postaja domača savna ne le simbol udobja, temveč tudi pametna dolgoročna naložba v zdravje, energijsko učinkovitost in kakovost bivanja.
Imeti doma svojo savno je bilo včasih razkošje, danes pa postaja vse bolj dostopno in priljubljeno tudi pri nas. Številni ponudniki in ugodnejše cene so omogočili, da se že veliko Slovencev namesto v javnih wellness centrih raje poti kar v zasebni domači savni. Domača savna prinaša razkošje sproščanja in zdravilne učinke neposredno v naš dom – v udobju zasebnosti, kadarkoli si zaželimo. Toda preden se lotimo načrtovanja takšnega projekta, moramo dobro premisliti o ustrezni izbiri vrste savne, lokacije postavitve, materialov in tehničnih rešitvah.
Finska ali infrardeča savna?
Finska savna velja za klasično obliko savnanja in izvira iz severne Evrope. Gre za t. i. suho savno z zelo visoko temperaturo, običajno med 80°C in 100°C, ter relativno vlažnostjo od 15 do 30%. Prostor finske savne je obložen z lesom in opremljen z lesenimi klopmi na različnih višinah. Osrednji element je peč (grelec), ki segreva posebno vulkansko kamenje. Ko po razgretih kamnih polijemo zajemalko vode, ta v trenutku izhlapi v vročo paro, ki za kratek čas dvigne vlažnost in ustvari značilni vroči val v prostoru. S tem dosežemo intenzivno potenje in dodatno segrevanje telesa. Prav ritual polivanja kamnov poskrbi za edinstveno doživetje v takšni savni in omogoča trenutke izdatne vročine, ki preženejo napetost v mišicah. Takšno savnanje poteka običajno v krajših intervalih, od 10 do 15 minut, s premori za ohladitev, saj visoka temperatura marsikomu ne dovoljuje predolgega zadrževanja. Prednosti finske savne so prav v tem intenzivnem toplotnem šoku: telo se močno pregreje in spoti, s čimer se pospeši krvni obtok, krepijo se žile, učinkovito pa se očisti koža in telo. Mnogi redni uporabniki finske savne poročajo o boljšem počutju in kakovostnem spancu, saj vročina in poznejša ohladitev blagodejno vplivata na živčni sistem ter zmanjšujeta stres. Vendar po drugi plati tako visoka vročina ni primerna za vsakogar, saj jo nekateri slabo prenašajo ali se v pregretem prostoru počutijo nelagodno. Previdnost ni odveč pri osebah z nekaterimi zdravstvenimi stanji (npr. bolezni srca. Zaradi vročine in potenja je potrebno paziti, da ne pride do prekomerne dehidracije. Infrardeča (IR) savna predstavlja sodobnejšo alternativo, ki deluje po povsem drugačnem principu. Namesto segrevanja zraka in prostora z vročo pečjo infrardeča savna uporablja posebne IR grelce (oddajnike infrardeče svetlobe), ki sevajo toploto globinsko v telo. Posledica je, da je temperatura zraka v IR kabini precej nižja, običajno med 40°C in 60°C, vlažnost pa je običajno zmerna, saj v IR savni ne ustvarjamo pare. Toplota infrardečih žarkov prodira nekaj centimetrov pod kožo in neposredno ogreva tkiva, kar sprošča mišice in sklepe ter lahko blaži kronične bolečine. Učinek IR savne mnogi opisujejo kot »sončno toploto«, ki prijetno greje, ne da bi oteževala dihanje ali povzročala občutek dušenja. Prednost infrardeče savne je njena milejša klima. Ker zrak ni ekstremno vroč, je savnanje znosno tudi po pol ure ali več, kar omogoča daljšo sprostitev v enem kosu. Prav tako IR savno bolje prenašajo ljudje, ki jim finska savna zaradi vročine ne ustreza, saj infrardeča toplota ne obremenjuje telesa v taki meri. Tveganje za vročinske opekline kože je praktično nično, saj temperature niso ekstremne. Kljub nižjim temperaturam se telo v IR savni prav tako znoji. Sicer je potenje lahko manj obilno kot v finski, vendar ker IR žarki segrevajo telo od znotraj, se znoj sprošča iz globljih plasti kože. Zagovorniki infrardečih savn poudarjajo razstrupljevalne učinke globinskega potenja ter olajšanje pri otrdelih mišicah, artritisu ali utrujenosti. Poleg tega infrardeča tehnologija omogoča natančnejši nadzor temperature in je energetsko učinkovitejša, saj porabi le okrog 1,5 do 2,5 kW električne moči, približno toliko kot manjši gospodinjski aparat. To je občutno manj kot električna peč finske savne, kar pomeni nižje obratovalne stroške. Slabosti IR savne so v primerjavi s finsko predvsem v tem, da telo ni izpostavljeno tako ekstremni vročini, potenje je manj intenzivno in nekateri menijo, da so učinki čiščenja organizma manjši. Tudi občutka tradicionalnega obreda s paro in eteričnimi olji tu ni. Vsekakor pa IR savna odpravlja tisti občutek težkega vdiha vročega zraka in je za vsakodnevno uporabo zelo udobna. Velja omeniti, da obstajajo tudi kombinirane savne, ki združujejo oba sistema – na primer finska savna z vgrajenimi IR paneli, kjer se lahko odločamo med klasično uporabo ali infrardečim ogrevanjem po potrebi. Prav tako so na trgu bio-savne oziroma zeliščne savne, ki delujejo na nižjih temperaturah s srednjo vlago. Kot takšne predstavljajo kompromis med finsko in turško savno in niso tako pogoste za domačo rabo.
Notranja ali zunanja savna?
Ena prvih odločitev pri načrtovanju domače savne je, ali jo bomo postavili v notranjosti hiše ali zunaj, na vrtu ob hiši. Obe možnosti imata svoje zahteve in prednosti, izbira pa bo odvisna od razpoložljivega prostora, logističnih možnosti in osebnih preferenc. Najpogosteje se hišne savne umeščajo v notranje prostore, recimo v kopalnico, klet ali mansardo. Kopalnica je pogosta izbira, ker tam že obstajajo vodovodne in električne inštalacije, hkrati pa zagotavlja določeno stopnjo zasebnosti in enostaven dostop do prhe za ohladitev po savnanju. Pomembno je, da je prostor, kjer bo savna, dovolj zračen in ima možnost prezračevanja, da se odvečna vlaga in toplota lahko odvajata. Če se savna nahaja v sklopu kopalnice, ki že ima ventilator ali okno, je to idealno. V razmeroma zaprtem prostoru je potrebno prezračevanje zagotoviti z dodatnimi odduški ali ventilatorjem, sicer obstaja tveganje za nabiranje vlage in plesni. Notranja savna ima prednost, da je zaščitena pred vremenskimi vplivi, zato so toplotne izgube manjše, uporaba pa udobna v vseh letnih časih. Pozimi nam ne bo treba na mraz, da bi prišli do nje, po savnanju pa lahko v udobju notranjega prostora počivamo. Savna znotraj prostora potrebuje minimalno približno 4 m² tlorisa, da se lahko vsaj ena ali dve osebi udobno namestita. Najboljša podlaga so keramične ploščice ali druga vodoodporna talna obloga, ki je enostavna za čiščenje in prenese tako visoko temperaturo kot morebitno vlago. Finska savna potrebuje močnejši električni priključek (v večini primerov trifazni 400 V) za peč, razen pri najmanjših modelih, medtem ko infrardeča savna deluje na običajni 230 V vtičnici. V starejši hiši je morda potrebno napeljavo nadgraditi, da bo varno prenesla npr. 6 do 9 kW peč za finsko savno. Notranja savna bo najbolje funkcionirala, če jo že v fazi prenove ali gradnje vključimo v načrte. Tako lahko prostor optimalno prilagodimo. Vendar tudi naknadna postavitev tipske savne znotraj prostora običajno ni problematična, saj obstajajo modularne kabine različnih velikosti, ki jih je mogoče spraviti skozi vrata v razstavljenem stanju in sestaviti na mestu. Če je naš prostor omejen, lahko savno naročimo tudi povsem po meri. Izkušeni proizvajalci savn v Sloveniji ponujajo izvedbo savne natančno glede na dimenzije in obliko razpoložljivega prostora, celo pod poševninami ostrešja ali v najmanjši kopalnici. Ideja samostoječe savne na vrtu ali dvorišču poleg hiše je za marsikoga privlačna, saj omogoča savnanje v stiku z naravo. Po savni lahko denimo stopimo na svež zrak, uživamo v razgledu ali se v zimskem času celo povaljamo v snegu, kar je del prave skandinavske tradicije. Zunanja savna je lahko oblikovana kot manjša ločena brunarica, vrtna hiška ali priljubljena savna v obliki soda. Sod savna, ki spominja na velik lesen sod ležeče postavljen na podlago, je v zadnjem času še posebej aktualna. Njena zaobljena oblika ni le estetsko zanimiva, ampak ima tudi funkcionalne prednosti, saj omogoča optimalno kroženje vročega zraka in enakomerno porazdelitev toplote po celotnem prostoru. V sodu ni ostrih kotov, zato se ne ustvarjajo hladnejši žepi zraka pod stropom ali v kotih; temperatura in vlaga sta bolj konstantni, kar zagotavlja prijetno klimo in sproščujoče savnanje. Poleg tega takšna oblika zavzame relativno malo prostora in se lepo poda v vrtno okolje. Dimenzije so običajno kompaktne, zato jo je mogoče umestiti tudi na manjši vrt. Njen premer je okoli 2 metra, dolžina pa 2 do 4 metre. Kljub majhnosti pa dobro načrtovana zunanja savna nudi vse potrebno udobje. Notri sta običajno dve klopi, ki sta lahko dvonivojski za različne temperature sedenja. Na vhodni strani soda je pogosto tudi manjša nadstrešna terasa z dodatnima klopcama za počitek ali odlaganje stvari. Pri postavitvi zunanje savne moramo seveda upoštevati več specifičnih dejavnikov. Savno je potrebno postaviti na ravno in stabilno površino. Najbolje je pripraviti betonsko ploščo ali tlakovano podlago, ki prenese težo savne in uporabnikov ter je nekoliko dvignjena od zemlje zaradi odtekanja vode. Druga možnost so betonski točkovni temelji ali dobro utrjena gramozna podlaga, na kateri savna stoji na nosilnih legah. Pomembno je, da lesena konstrukcija savne ni neposredno in trajno izpostavljena vlagi iz tal. Zunanja savna mora biti ustrezno toplotno izolirana, da je uporabna vse leto, tudi v najhladnejših mesecih. To običajno pomeni debelejše stene ali vgrajeno izolacijo v stenah in stropu ter dobro izolirana vrata. Pri sod savnah je na primer masivni les debeline 40 do 50 mm. Mnoge vrtne savne imajo tudi dvokapno ali zaobljeno streho, prekrito s skodlami, vlaknocementno ali drugimi kritinami, ki ščiti pred dežjem in snegom ter daje pridih hišice. Ker so pri nas vroča poletja in mrzle zime, pa tudi precej padavin, mora biti zunanja savna izdelana iz vzdržljivih vrst lesa in zaščitena z ustreznim premazom. Leseno fasado savne je priporočljivo impregnirati ali premazati z oljem/lazuro, odpornim na UV-žarke in vlago. Notranja stran sten iz kakovostnega smrekovega ali borovega lesa se segreje in zadržuje toploto, zunanja stran pa ostaja blizu zunanje temperature, kar pomeni, da ni velikih toplotnih izgub skozi stene. Kljub temu bo zunanja savna pozimi potrebovala nekoliko močnejši grelec, da doseže želene temperature, predvsem če je večja ali če nima predprostora. Za finsko zunanjo savno je električna peč močnejša (npr. 8 kW namesto 6 kW za primerljivo notranjo savno). Alternativno pa se potrošniki odločajo tudi za peči na drva, kar v zunanjem okolju s prasketanjem ognja in vonjem po dimu pričara pravo pristno vzdušje. Če izberemo peč na drva v zunanji savni, moramo seveda načrtovati tudi dimnik. Ta mora biti pravilno nameščen in izoliran, da vroči dimni plini ne pregrevajo lesenih sten ali strehe. Iz varnostnih razlogov se okoli dimnika uporabi toplotna izolacija in kovinski ščit, ki preprečuje stik vročega dimnika z lesom. Dimnik naj sega dovolj visoko nad savno, da dim učinkovito odvaja. Če bo zunanja savna uporabljala električno peč ali IR grelce, potrebujemo ustrezen električni dovod do lokacije. Idealno je podzemno položen kabel ustrezne zmogljivosti, na primer 5 x 2,5 mm² za 3-fazni priključek 400 V, kar je odvisno od moči peči. Ker gre za zunanjo napeljavo, mora biti kabel z ustrezno cevjo zaščiten pred vlago in priklopljen na varnostno stikalo (FID/RCD). Prav tako je koristno imeti v savni razsvetljavo s posebnimi visokotemperaturnimi svetilkami, praviloma na 12 V ali dobro izoliranimi na 230 V. Zunanja savna običajno ne potrebuje vodovoda, razen če si omislimo ob njej še zunanjo prho ali kad za ohlajanje. Samostojna manjša savna se obravnavana kot enostaven objekt, če njena tlorisna površina ne presega 20 m² in ni višja od 4 m. Po slovenski gradbeni zakonodaji za enostavne objekte gradbeno dovoljenje ni potrebno, je pa investitor dolžan pred gradnjo pridobiti lokacijsko informacijo in preveriti, ali je takšna gradnja skladna z občinskim prostorskim. Prav tako mora objekt izpolnjevati pogoje glede odmikov od meje s sosedi, običajno vsaj 2 metra od parcelne meje, razen če sosed poda soglasje za bližjo postavitev.
Izgradnja savne
Les je seveda glavni material za gradnjo savne. Lesena obloga daje savni prijetno, naravno vzdušje, lepo diši in ima ugodne lastnosti pri visoki vročini, saj se ne pregreva tako hitro, da bi povzročal opekline ob dotiku, obenem pa uravnava vlago. Niso pa vse vrste lesa enako primerne. Najbolj cenjen je rdeči cedrov les (kanadska cedra), ki ima naravne antibakterijske lastnosti, je dimenzijsko stabilen in bogat z aromatičnimi olji, zaradi česar ne zasmradi niti po letih uporabe. Cedra tudi praktično ne poka in se ne smoli pri visokih temperaturah, kar je velika prednost. Pomanjkljivost je višja cena in dejstvo, da gre za uvožen les. Zato se pogosto uporabljajo tudi druge vrste: severna smreka in bor sta zelo pogosta izbira za stenske in stropne obloge savne, zlasti pri finskih savnah. Smrekov les ima lep svetel videz, drobne grče in oddaja blag vonj po smoli, medtem ko ima borovina nekoliko bolj izrazite grče in lahko sčasoma izloča nekaj smole, kar pa se rešuje s posebnimi termičnimi obdelavami lesa ali izbiro selekcioniranih, smolno revnih kosov. Macesen je še ena možnost, zlasti za zunanje savne, ker je zelo odporen proti vlagi in lesnim škodljivcem; ima pa močan lastni vonj in vsebuje veliko smole. Zato ni najbolj primeren za notranje obloge. Med listavci sta priljubljena lipa in jelša. Lipov les je svetel, skoraj bele barve, brez smole, in ostaja na otip hladen, zato je odličen za klopi in naslone. Jelša (zlasti črna jelša) pa ima prijetno rdečkasto barvo in prav tako dobro prenaša vlago. Zelo pogosto se za klopi in druge dele, kjer sedimo in se dotikamo površin, uporablja eksotičen les abachi. Abachi je svetlo rumenkast les iz Afrike, ki ima izjemno nizko toplotno prevodnost, saj tudi v razgreti savni ostane relativno hladen. Zato je idealen za sedalne in ležalne površine. Poleg tega je brez grč in smole ter mehak, kar olajša obdelavo v udobne oblike. Pri izdelavi savne se običajno kombinira več vrst lesa. Konstrukcija in obloge so iz trdnejših iglavcev (smreka, bor, cedra, macesen) ter klopi, naslonjala in detajli iz mehkejših in hladnejših vrst lesa (lipa, abachi). Na slovenskem trgu je večina teh vrst dobro dostopna. Domači mojstri lahko pri specializiranih trgovcih kupijo opažne profile iz smreke ali jelše za oblaganje, že izdelane savna klopi iz abachija ali lipe, ter druge lesene elemente po meri. Pomembno je, da je les suh in kakovosten, brez velikih smolnih žepov ali razpok. Le dobro osušen les bo obdržal obliko v savni, kjer so velike temperaturne spremembe. Načeloma ločimo dve osnovni gradnji savne: masivno leseno in sendvič konstrukcijo. Pri masivni izvedbi so stene savne iz debelih lesenih brun ali masivnih plošč (npr. 45 mm ali več), kar pomeni, da dodatna toplotna izolacija v steni ni potrebna, saj les sam poskrbi za izolativnost. Takšne savne imajo manj plasti (ni folij, volne ipd.), so robustne in trajne, vendar so lahko težje ter dražje zaradi velike količine lesa. Pri sendvič izvedbi ima stena savne notranjo oblogo iz lesa, za njo plast toplotne izolacije (običajno kamena volna ali steklena volna) in nato še zunanjo oblogo ali okvir. Notranja stran mora biti obvezno lesena (da smo v stiku z naravnim materialom), med izolacijo in leseno oblogo pa se običajno vgradi še parna zapora z aluminijasto folijo, ki preprečuje, da bi vlaga prodirala v izolacijo. Folija obenem odbija toplotno sevanje nazaj v savno, s čimer izboljša učinkovitost. Pri gradnji takšne sendvič savne je potrebno paziti na dobro zatesnitev vseh stikov folije (lepilni trak za visoke temperature), da vlaga ne najde poti v izolacijo, saj bi tam povzročila kondenz in s časom tudi plesen. Pod izolacijo je lahko še tanek zračni sloj in nato zunanji ovoj. Vse to zveni zapleteno, vendar za tipske savne proizvajalci običajno pripravijo module oziroma panelne elemente, ki že vsebujejo izolacijo in obloge. Na mestu montaže pa se jih le sestavi. Kdor se gradnje savne loteva samostojno, bo moral izdelati nosilno ogrodje (lesen okvir, lahko iz smrekovih letev 5x5 cm), vanj vstaviti izolacijo, namestiti folijo in pripeti notranji opaž. Pri tem mora uporabiti vijake in pritrdila, ki prenesejo 100°C in več (nerjaveči vijaki) ter materialom prilagojena lepila. Vsak preboj (npr. luknja za luč ali termostat) mora biti skrbno zatesnjen, da ne nastane toplotni most. Ker v savni veljajo visoke temperature, barvanje ali lakiranje notranjosti ni priporočljivo, saj večina premazov ne prenese takšne vročine in bi oddajala strupene hlape. Lahko se uporabijo specializirani premazi za savne kot je parafinsko olje za klopi, ki odbija znoj in umazanijo, ne zapre pa lesne pore. Srce savne je seveda ogrevalni sistem. Električna peč finske savne je enostavna za uporabo. Z gumbom ali digitalno regulacijo nastavimo temperaturo, peč pa z grelnimi elementi segreje kamenje na vrhu. V 10 do 30 minutah je dosežena želena temperatura in savnanje se lahko začne. Električno peč se montira na steno ali postavi na tla v kotu savne, okoli nje pa je obvezen zaščitni lesen ograjni okvir, da se uporabniki ne dotaknejo vroče kovine. Sodobne peči imajo tudi senzor temperature in varnostni izklop. Pri infrardeči savni je ogrevanje še preprostejše. Uporabljajo se IR grelne plošče ali paneli, običajno karbonski ali keramični, ki se namestijo na stene in včasih na strop savne. Ti paneli ob vklopu skoraj takoj oddajajo infrardeče žarke in segrejejo telo. Varno so nameščeni za lesenimi rešetkami ali v stenah, da se ne dotikamo vročih površin. IR savna ima običajno tudi integriran nadzorni panel, kjer nastavimo čas delovanja in želeno temperaturo. Katerakoli savna potrebuje dovod svežega zraka in odvod izrabljenega. V zaprtem majhnem prostoru, kjer se nahaja peč in 2 do 4 osebe, se hitro porabi kisik, zato je prezračevanje pomembno za varnost in udobje. Praviloma se v steno blizu tal, običajno pod pečjo, namesti zračna odprtina za dovod s premerom 5 do 10 cm, skozi katero vstopa svež zrak iz zunanjosti savne. Na nasprotni strani, visoko pod stropom savne pa je odprtina z rešetko za odvod toplega zraka, ki vodi nazaj v prostor (notranja savna) ali ven iz objekta (zunanja savna). Takšen naravni pretok, da hladnejši zrak vstopa spodaj, se segreje in dviguje, na vrhu pa izstopa – zagotavlja, da savna diha. Morda se zdi nesmiselno spuščati ven dragocen vroč zrak, vendar brez tega se zrak hitro izčrpa in postane zatohlost neznosna. Največkrat ima savna steklena vrata, praviloma iz kaljenega varnostnega stekla debeline vsaj 8 mm. Steklo doda občutek odprtosti in omogoča, da vidimo iz savne. Steklo mora biti temperaturno odporno in vpeto v okvir, ki dopušča raztezanje. Vrata nimajo kovinske ključavnice, ampak leseno kljuko in magnetni ali vzmetni zapah, ki se odpre z blagim potiskom. Poleg vrat imajo nekatere savne tudi okna ali celo cele steklene stene, kar je posebej priljubljeno pri modernih dizajnih savn. Na primer panoramska zunanja savna s pogledom na naravo. To zahteva posebej izolativno večslojno steklo, ki je lahko tonirano za intimnost. Vedeti moramo, da bo steklena površina vedno nekoliko hladnejša, saj se bo ob njej zrak ohlajal in padal proti tlom, zato običajno v bližino steklene stene umestimo dovod zraka, da se to kompenzira. Klopi v savni morajo biti ergonomsko oblikovane in dovolj močne. Običajno sta v finski savni vsaj dve višini klopi in široke vsaj 50 cm, da se lahko udobno sedi ali leži. Robovi naj bodo zaobljeni, les gladko obrušen. Pod klopmi se pusti prazen prostor ali vgrajene rešetke zaradi kroženja zraka. Naslonjala za hrbet na stenah izboljšajo udobje sedenja in hkrati ščitijo hrbet pred stikom z vročo steno. Razsvetljava v savni naj bo diskretna, običajno topla, pridušena svetloba, ki ne blešči. Luči se namesti pod klopi ali v kot za svetlobnimi senčili iz lesa, da dajejo ambientalen sijaj. Pomembno je, da so svetilke odporne na visoko temperaturo in vlago (vsaj IP54 ali več). Električne inštalacije v savni morajo biti v toplotno odporni izolaciji (silikonski kabli) in speljane stran od neposredne vročine peči. Krmilna enota je pri električni peči običajno nameščena zunaj savne. Nekatere izvedbe se lahko upravlja tudi z vrtljivimi gumbi na peči. IR savna ima krmilnik pogosto vgrajen znotraj, ki pa je zaščiten pred vročino. Pomemben dodatek savne je lahko avdio sistem ali celo barvne LED luči, ki spreminjajo barvo osvetlitve stropa, kar naj bi dodatno pomirjalo (modra, zelena) ali poživljalo (rdeča, oranžna) počutje. Vse te dodatne tehnične rešitve lahko dvignejo izkušnjo na višji nivo. V ponudbi so sedaj celo pametne savne, ki jih lahko segrejemo na daljavo prek telefona.
Prednosti domače savne
Zakaj sploh investirati v domačo savno, ko pa lahko obiščemo javne savne v termah ali wellness centrih? Odgovor se skriva v udobju, zasebnosti in dolgoročnih koristih. Domača savna nam nudi neomejen dostop do sprostitve. Kadarkoli občutimo potrebo po segrevanju telesa, sproščanju mišic ali miru za misli, jo lahko vklopimo in v nekaj minutah uživamo v lastnem prostoru. Ni se nam treba prilagajati obratovalnim časom wellnessa, ne voziti se nikamor in ne deliti savne z neznanci. Doma se lahko savnamo goli, v kopalkah ali oviti v rjuho, povsem po želji, brez občutka nelagodja. Z vidika higiene je naša savna zgolj naša, saj se noben drug ne poti na naših klopeh, lažje vzdržujemo čistočo in se izognemo morebitnim glivičnim infekcijam, ki se lahko prenašajo v skupnih prostorih. Za družine je domača savna lahko skupna sprostitev. Starši in otroci lahko skupaj uživajo, se pogovarjajo in krepijo družinske vezi v prijetni toplini. V primerjavi z javno savno lahko doma tudi prilagodimo okolje po svoje. Če nam ustreza zelo vroča savna ali raje bolj blaga, nastavimo temperaturo. Lahko eksperimentiramo z različnimi eteričnimi olji, brez da bi motili koga drugega. Pravzaprav postane savna nekakšen podaljšek dnevne sobe ali kopalnice oziroma prostor, kjer se odvije del dnevnega rituala za zdravje. Redno savnanje prinaša številne dokazane zdravstvene koristi. Raziskave finskih znanstvenikov so pokazale, da redna uporaba savne (večkrat na teden) lahko zniža tveganje za srčno-žilne bolezni in celo za demenco in Alzheimerjevo bolezen. Vročina v savni povzroči širjenje žil in pospešeno bitje srca, kar učinkuje podobno kot zmerna telesna vadba na srce in ožilje. Krvni tlak se lahko sčasoma nekoliko uredi (zniža), izboljša se pretok krvi v mišice in organe. Savna pomaga pri razstrupljanju telesa. S potenjem se skozi kožo izločajo toksini in težke kovine. Po savnanju mnogi občutijo zmanjšanje mišične napetosti in bolečin. Zato savno priporočajo športnikom po treningih za hitrejšo regeneracijo mišic ter osebam z artritisom ali bolečinami v križu. Tudi imunski sistem naj bi se krepil, saj izmenjava vročine in ohladitve stimulira telo, da se bolje prilagaja stresorjem. Vsekakor pa savna blagodejno vpliva na dihala: še posebno parna ali bio-savna z dodanimi eteričnimi olji (evkaliptus, meta) odpira dihalne poti. V suhi finski savni je zrak bolj redek, vendar če polijemo vodo po kamnih, nastane trenutna para, ki skupaj z vročino ubija številne mikrobe v zgornjih dihalih. Savnanje seveda prinaša globoko sprostitev. Toplota in mir upočasnita misli, spodbujata sproščanje endorfinov in zmanjšanje stresnih hormonov. Mnogo ljudi poroča, da se po savni počutijo prerojeno, napetost popusti, spanje tisto noč pa je zelo mirno. V sedanjem načinu življenja, ko smo ves čas bombardirani z informacijami in pod stresom, si je težko vzeti trenutek zase. Domača savna praktično sili človeka, da odloži telefon, se odmakne od vsakdanjih motenj in 15 do 30 minut preživi v tihem, vročem, a prijetnem okolju, osredotočen na svoje dihanje in občutke. To je skoraj oblika meditacije. Redna takšna praksa lahko izboljša počutje, zmanjšuje anksioznost in dviguje razpoloženje. Postavitev domače savne seveda predstavlja začetni strošek – od nekaj tisoč evrov navzgor, odvisno od velikosti, tipa in opreme. Vendar za nekoga, ki ceni savnanje in bi sicer redno obiskoval plačljive savne, se lahko ta investicija povrne presenetljivo hitro. Izračuni kažejo, da če savno uporabljamo denimo dvakrat na teden, se strošek nakupa in montaže domače savne v primerjavi s plačevanjem vstopnic v javne savne povrne že približno v dveh do treh letih. Seveda je to odvisno od tega, koliko sicer stane savnanje v vašem okolju, a upoštevati je treba tudi prihranek časa in goriva za pot do wellnessa. Domača savna bo seveda imela tudi nekaj obratovalnih stroškov s porabo elektrike in vzdrževanja. Poraba električne energije za eno savnanje stane le nekaj deset centov do evra ali dva, kar je neprimerljivo manj od cene vstopnice v zasebni spa. Četudi prištejemo amortizacijo opreme skozi leta, je lastna savna ob redni uporabi finančno smiselna. Poleg tega dodaja nepremičnini neko vrednost in prestiž.
pripravil: M.A.
