Od izkopa do podstrehe

Gradnja lastne hiše je za vsakega investitorja njegov življenjski projekt, ki vzame v več letih ogromno truda, časa in predvsem denarja. Zaradi tega se jo je treba lotiti načrtno in sistematično. Zadostna kvaliteta bodočega bivanja v hiši pa pogojuje ne samo kakovostni vgrajeni materiali, ampak seveda tudi dovolj kvalitetna izvedba.

Kljub temu, da se tudi pri nas precej razširjajo novi montažni načini gradnje hiše, se še vedno v največjem deležu gradi v zidani izvedbi. Glavni vzrok tega je še vedno v postopnem načinu gradnje, ko investitor po delih, v več letih investira v gradnjo. Poleg tega je med Slovenci visoko zaupanje v tradicionalno zidano gradnjo, ki svoje pozitivne rezultate kaže na vsakem koraku.
Vendar hkrati klasična gradnja hiše zahteva tudi več prostega časa in dobre volje, predvsem pa čim boljši občutek izbiranja med kakovostjo in ugodno ceno.
Seveda je za povprečni družinski proračun gradnja lastne hiše ogromen projekt, ki traja dolga leta. Običajno je to tudi največji projekt v življenju investitorja. Čeprav se v tem negotovem času dozdeva gradnja lastne hiše skoraj nemogoč projekt, je dejstvo, da tako kot je bilo potrebno v preteklosti graditi hiše, se jih bo tudi sedaj in tudi v prihodnosti. Razlika je mogoče samo v njihovem obsegu.

Izkop za temelje

Z označitvijo položaja zidov imamo pripravljeno za začetek zemeljskih del. Izkop gradbene jame in temeljev naj opravi usposobljen strojnik, ki ima za to primerne gradbene stroje. Vedeti je potrebno, da je gradbena parcela lahko iz različne vrste zemljišča. Če imamo srečo in je naše zemljišče brez večjega kamenja, se bo gradbeni izkop opravil že z manjšim gradbenim strojem. V kolikor pa je zemlja iz zbite ilovice in večjimi trdnimi kamni, bo potreben močnejši gradbeni stroj z raznimi dodatnimi vpetji, kot je na primer pnevmatsko kladivo za razbijanje skal.
Da bo poznejša gradnja nemoteno potekala, je priporočljivo, da strojnik in izvajalec gradbenih del med sabo sodelujeta ves čas postopka izkopa. Na utrjenem terenu se opravi le ozki izkop. Globina je odvisna od karakteristik zemljišča in objekta ter od načina gradnje. Za stanovanjsko hišo je predvidena globina temelja najmanj 80 cm (razen za gradnjo pasivnih hiš, kjer je tehnologija gradnje drugačna). Globina se sorazmerno povečuje s slabšanjem karakteristik zemljišča in nivoja podzemne vode ob zmrzovanju. Če bo bodoča stavba podkletena ali če so temeljna tla slabo nosilna, je potreben široki izkop. V tem primeru se odstrani ves material na mestu gradnje do nivoja raščenega (nosilnega) terena. Pri vsakem izkopu mora strojnik pričeti z izkopom s strani, ki je najbolj oddaljena od dovozne poti. V primeru, da je zemljina mehkejša, naj bodo stene zaradi nevarnosti rušenja izkopane v nagibu. Če je izkop gradbene jame globlji od globine temeljev sosednjih objektov, je potrebno upoštevati tudi zavarovanje in podpiranje teh objektov, ki se izvede po vnaprejšnjih načrtih in izračunih.
Na bodočo hišno kanalizacijo je potrebno razmišljat še pred betonskim temeljenjem, saj pri poznejši njeni uporabi lahko zastajanje odplak v ceveh povzroči hud problem. Priključki in zbiralni vodi, ki vodijo od sanitarne opreme do vertikalnega voda ter naprej v osnovni vod, morajo biti čim krajši. Pri polaganju kanalizacijskih cevi naj bomo pozorni še na ustrezen naklon padca in premera cevi.

Nadzor nad gradnjo

Običajno si mislimo, da s pridobitvijo gradbenih dovoljenj končno odpadejo glavne skrbi na poti do lastnega doma. Vendar se zatakne že z izbiro izvajalca in nadzorom nad njegovim delom. Gradnja v lastni režiji pa je ob sedanjih zahtevah po visoko energijsko učinkovitih zgradbah tako rekoč nesmiselna. Edina ustrezna rešitev tega pa je lahko le najem dovolj strokovnega, izkušenega in poštenega gradbenega nadzornika.
Gradbeni nadzor pomeni opravljanje strokovnega nadzorstva na gradbišču. Nadzornik preverja ali gradnja poteka v skladu s projektno dokumentacijo, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Poleg tega še preverja izvajanje dogovorjenih rokov gradnje in nadzoruje kakovost izvedenih del, kakovost gradbenih materialov, inštalacij in naprav, ki so vgrajene v objekt. Skratka, s svojim nadzorom jamči, da bodo vgrajeni ustrezni in predpisani materiali, izvajalec pa da bo spoštoval dogovorjeni rok gradnje.
Nadzor nad gradnjo pa ni le edina dejavnost, ki jo lahko nadzornik opravi na gradbišču. Poleg tega lahko izvaja tudi koordinacijo med gradbenimi izvajalci, inštalaterji ter drugimi izvajalci storitev. Nadalje lahko poskrbi še za tehnični pregled stavbe in pomaga pri pridobitvi uporabnega dovoljenja stavbe.
Ob končanju gradbenih del je odgovorni nadzornik dolžan podpisati ustrezno izjavo, s katero jamči za skladnost izvedenih del s projektom za izdajo gradbenega dovoljenja. Skupaj z izvajalcem je zadolžen tudi za podpis tako imenovane ˝Izjave o zanesljivosti objekta˝.
Po novem gradbenem zakonu, ki je stopil v veljavo sredi lanskega leta, je pri vsakem projektu, kjer je zahtevano gradbeno dovoljenje, obvezna prisotnost gradbenega nadzornika. Njega imenuje oziroma izbere investitor. Nadzor nad gradnjo s strani gradbenega nadzornika ni potreben le v primeru nezahtevnega objekta, ki ga bo gradil ustrezno usposobljen izvajalec. Podobno kot pri projektiranju, kjer je določen vodja projekta in pooblaščeni inženirji ter arhitekti, novi zakon tudi pri gradbenem nadzoru določa vodjo nadzora in pooblaščene inženirje ter arhitekte kot nadzornike posameznih strok. Med celotno gradnjo objekta mora nadzornik opravljati reden nadzor in v primeru nepravilne gradnje ali uporabe neustreznih materialov, izvajalca na to takoj opozoriti. V primeru, da izvajalec kljub opozorilu nadaljuje s kršitvami ali napake ne odpravi, je nadzornik dolžan ustaviti gradnjo.
Novi gradbeni zakon nadalje predpisuje, da za nadzor nad gradnjo vseh ostalih objektov za katere ni potrebnega gradbenega dovoljenja, je pristojna občinska uprava, v prehodnem obdobju pa ji lahko pomaga tudi gradbeni inšpektor.
Le pravna ali fizična oseba, ki izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za odgovornega projektanta ali odgovornega vodjo del pri gradnji in si je pridobil pooblastilo Inženirske zbornice Slovenije, lahko opravlja nadzor nad gradnjo stavbe. Kot gospodarsko dejavnost mora ta opravljati storitve opravljanja gradbenega nadzora in odgovornega nadzornika.
Na objektu, kjer gradbeni nadzornik opravlja nadzor, ne sme biti le-ta tudi izvajalec katerihkoli gradbenih, inštalacijskih ali ostalih del, niti ne sme sodelovati kot dobavitelj gradbenih materialov, naprav in opreme. Ravno tako nadzornik ne sme biti z izvajalci in dobavitelji v poslovni povezavi, krvnem sorodstvu, zakonski ali zunajzakonski zvezi.
V javnosti se pogosto najdejo pripombe, da nadzor na gradbišču sploh ni potreben in je to le nepotrebno trošenje denarja. Če mi kot investitor nimamo gradbenega poklica in tovrstnih izkušenj, smo izvajalcem del povsem prepuščeni in lahko na naš račun varčujejo pri delu ali materialu, površno gradijo ali ne upoštevajo arhitekturnega načrta in njegovih navodil. Ob sedanjih vse večjih željah po gradnji nizkoenergijske ali celo pasivne hiše se s tem kaj hitro naredijo usodne napake, katerih se pozneje, ko je hiša končana, ni več moč odpraviti.
Na kratko obrazloženo je dovolj učinkovit nadzor nad gradnjo edini pravi garant, da bomo imeli dovolj kakovostno zgrajeno hišo po projektantskem načrtu in da bomo plačali le dejansko porabljene količine gradbenih materialov in dejansko izvedene količine opravljenih del.
Z novim gradbenim zakonom mora vsak izvajalec gradnje objekta imeti sklenjeno zavarovanje odgovornosti za morebitno nastalo škodo ter sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas z najmanj enim delavcem, ki izpolnjuje pogoje za vodjo del. V posebnih primerih ima lahko sklenjeno pogodbo tudi za krajši delovni čas. Zahteve po zavarovanju odgovornosti in zaposlitvi vodje del ne obvezuje izvajalca zaključnih gradbenih del.

Začetek gradnje s temelji

Začetek gradnje se prične z betoniranjem temeljev. Ker so temelji osnova vsake zgradbe in je njena statika neposredno od njih odvisna, nikakor ne smemo varčevati na materialu, ampak se strogo držati predpisanih meril v projektni dokumentaciji.
Jeklena armatura prevzame ključno nalogo nateznih sil, ki jih sicer sam beton ne more prevzeti. Za izdelavo temeljev in tudi stropne plošče se uporablja jeklene palice in posebej za to tovarniško izdelane armature. Jeklena palica, poznana kot rebrasto betonsko železo je izdelana s postopkom vročega valjanja iz naravno trdega jekla. Jeklena armatura (betonska mreža) je sestavljena iz več pravokotno si električno privarjenih palic hladno vlečenega gladkega okroglega železa. Uporablja se predvsem za betonske tlake in plošče. Vse armature so lahko različnih debelin, ki jo izbiramo glede na namembnost vgradnje.
V pripravljen jarek temelja se z nabijanjem po plasteh ali z vibriranjem vgradi sveži beton. Nekdaj se je betoniralo temelje z ročnimi betonskimi mešalci, kar pa je bilo zamudno in je bilo potrebno večje število delavcev. Sedaj se že tudi na manjših gradbiščih za izdelavo temeljev uporablja že izdelan beton iz betonarne. Njega s specializiranim tovornjakom s cisterno pripeljejo na gradbišče in prečrpajo s črpalko iz cisterne direktno v temelj. Pridelani beton iz betonarne bo nedvomno kakovostnejši kot iz domačega mešalca, saj je njegova mešanica računalniško dozirana in optimalno zmešana. Tako že v naprej vemo kakšne kvalitete je ta.
Sestava betona je iz grobega in finega agregata (peska), cementa, kemičnih dodatkov in vode. Velikost maksimalnega zrna (agregata) v betonu je odvisna od konstrukcije, za katero se beton uporablja. Pri večini konstrukcij je maksimalna velikost od 16 do 32 mm (Dmax32, Dmax16). Cement deluje kot vezivo in ko se beton posuši, sami mešanici oziroma betonu daje različno trdnost ter odpornost na zunanje vplive. Največji razvojni korak v kvaliteti betona se je pojavil v 90-tih letih z razvojem kemičnih dodatkov, ki dodatno vplivajo na obdelavnost in končno kvaliteto betona. Danes vsi proizvajalci betona redno uporabljajo v svoji proizvodnji kemične dodatke.
Kakovost betona je lahko precej različna. Po 28-tih dneh vgradnje betona lahko ugotovimo njegovo tlačno trdnost s preizkusom vzorčnih kock. Sama tlačna trdnost betona pa z starostjo narašča. Tudi po več letih se beton še vedno stara in se s tem še vedno strjuje. Merilo kakovosti betona se izraža z razredom tlačne trdnosti (C20/25, C25/30, C30/37) ter več stopnjami izpostavljenosti na zunanje vplive (XC, XD, XF, XA, PV).
Pri izbiri betona moramo biti pozorni na zahteve, ki jih poda projektant, saj sama tlačna trdnost betona še ni zagotovilo, da bomo dobili beton željene kvalitete. Dodatno preverimo tudi ali ima izbrana betonarna veljaven Certifikat notranje kontrole proizvodnje, izdan s strani certifikacijskega organa, kot tudi ali ima betonarna Izjavo o lastnostih za izbrani beton. Ob vsaki dobavi betona naj preverimo ali je dobavljeni beton identičen naročenemu glede na zahtevane karakteristike (npr. C25/30 Dmax32 S3 XC2), kot tudi kdaj je bil beton zamešan na betonarni. Na dobavnici morajo biti tudi navedeni vsi dodatki betonu, kateri so bili naročeni (npr. dodatek proti zrmrzovanju).
Končna kvaliteta konstrukcijskega elementa je odvisna ne samo od kakovosti betonske mešanice, temveč tudi od zunanjih okoliščin v času strjevanja. Predvsem kvaliteta vgrajevanja ter nega svežega betona lahko močno vpliva na kvaliteto končnega izdelka. Sveži beton je potrebno vgraditi v roku dveh ur od njegove izdelave v betonarni. Izvajalec betonskih del se mora na vgradnjo betona primerno pripraviti in zagotoviti potrebno opremo ter usposobljeno ekipo, ki bo celoten postopek vgradnje in nege betona izvedla skladno z zahtevami stroke. Pomembno je, da se beton vgradi preden le-ta začne vezati, prav tako se izogibamo dodajanju vode betonu, saj s tem direktno vplivamo na končno kvaliteto betona. V kolikor je možno, se o korigiranju betona na gradbišču posvetujemo s tehnično službo, katero ima danes vsaka resna betonarna. Izogibajmo se vgrajevanja betona v hladnejših dnevih, ko je temperatura pod lediščem, saj bi v tem primeru voda v betonu zmrznila. Proizvajalci betona imajo sicer v ponudbi tudi beton s posebnimi dodatki za preprečitev zmrzovanja, kar pa podraži ceno betona. Ravno tako ni priporočljivo vgrajevanje betona v zelo vročem času, ker takrat voda iz betona prehitro izhlapeva. To težavo se sicer delno omili s pravilno nego svežega betona. Pri 30°C zunanje temperature je čas vezanja betona približno eno uro, medtem ko se pri 10°C temperature podaljša čas vezanja na 6 ur. V prvih sedmih dneh od vgradnje betona je za njegovo nemoteno sušenje najbolj optimalna relativna vlažnost okolja nad 80% s temperaturo okolja od 17 do 20°C. V prvih dneh časa sušenja je obvezno zagotoviti svežemu betonu dovolj vlage, ki jo zahteva sušenje cementa. Le na ta način ne bo prišlo do poznejših razpok ali drugih deformacij.

Gradnja zidov in stropne plošče

Na osušeno zgornjo površino temeljev se najprej izvede horizontalno hidroizolacijo. Priporočljivo je, da se najprej nanese fini sloj cementne malte v razmerju 1:2, s čimer se doseže gladko podlago. Zatem se ta sloj premaže s hladnim bitumenskim premazom. S pomočjo ognja se na ta premaz nalepi trakove lepenke. Stiki med trakovi se naj prekrivajo za približno 10 cm. Obvezno pa morajo biti natančno zavarjeni, tako da je na koncu postopka temeljna plošča z gornjega dela povsem vodotesna. V primeru kletnih prostorov, kjer bodo njihovi zunanji zidovi zasuti z zemljo, je obvezno potrebno zunanjost zidov zaščititi z vertikalno hidroizolacijo. V tem primeru vertikalna in horizontalna hidroizolacija tvorita nepropusten bazen.
Za gradnjo zidov stanovanjske hiše se v največji meri uporablja opečne zidake. Opečni blok najlažje spoznamo po rdečkasti barvi in lahkem materialu, saj lahko posamezni blok enostavno prestavljamo z eno roko.
Izdelki iz opeke imajo sposobnost akumuliranja toplote, kar pomeni, da se takšni zidovi pozimi počasi hladijo, poleti pa počasi segrevajo. Zidaki iz opeke sodijo med zelo trajne in odporne materiale predvsem, če so narejeni iz kvalitetne gline in pravilno žgani.
Na našem trgu je sedaj v ponudbi več različnih opečnih zidnih elementov. Klasični opečni bloki imajo linijsko razporejeno satovje. Sistem pero-utor omogoča bistveno hitrejše zidanje takšnih blokov. Pa tudi poraba malte je manjša. S povezavo blokov na pero-utor je dodatno ojačan vertikalni spoj in preprečen toplotni most.
Izboljšana vrsta opečnih blokov ima linijsko zamaknjeno satovje in povečano maso gline v volumski enoti. S tem hladen ali topel zrak dlje časa potuje znotraj satovja v notranjost objekta, večja masa opeke pa doprinese k večji akumulaciji toplotne energije in s tem posledično k boljšemu uravnavanju temperature znotraj bivalnih prostorov. Ker je zagotovljen tesen spoj blokov, malta v vertikalnem spoju z zunanje strani ni vidna. Ravno tako tudi ni v direktnem kontaktu z zunanjim ometom. Zunanje nazobčene stene omogočajo boljši oprijem malte, dve večji luknji pa zagotavljata enostavno prijemanje zidakov.
Na trgu so v ponudbi tudi tanjši opečni bloki za izvedbo nenosilnih predelnih sten, opečnih stropov in vogalnih ter zidnih protipotresnih elementov. Opečni vogalni elementi zagotavljajo dobro povezavo med armiranobetonskim stebrom in opečnim zidom.
Pri zidanju z opeko je v poletnih dneh, ko ima sonce večjo moč, potrebno pred vgradnjo zidake navlažiti z vodo, da ne bi vpili vode iz sveže malte, saj je le ta potrebna za zadostno vezavo in trdnost zidu. Najbolj enostavna rešitev je, da se približno 15 minut pred vgradnjo zidakov celotno paleto nekaj minut poliva z vodo.
V nekaterih primerih se za zidanje sten stanovanjske hiše uporablja tudi bloke iz porobetona. To so sicer izdelki iz naravnega materiala, ki so izdelani iz kremenčevega peska, apna, cementa in vode. Njihova površina je iz množice značilnih majhnih, zaprtih zračnih por, kar je posledica, da imajo takšni zidaki zelo dobro toplotno izolativnost. Ker so porobetonski bloki večji, je z njimi hitrejša in bolj enostavna gradnja. Za njihovo vezavo se uporablja lepilo, tako da odpade tudi zamudna izdelava malte. Na stike blokov se nanaša tanek sloj lepila z debelino od 2 do 3 mm.
Zidanje zidov je na prvi pogled dokaj enostavno delo, vendar zahteva za pravilno izvedbo lepo mero natančnosti in znanja. Najprej se na prvi sloj malte čim bolj natančno položi vogalna zidaka. Na ta dva zidaka se napne vrvico ter ob njej polaga zidake na maltni sloj izmenično z vsake strani proti sredini. Malta mora zaradi zadostne trdnosti zidu natančno zapolnjevati vse ležeče in pokončne stike med zidaki. Naslednjo vrsto zidakov se prične polagati po istem zaporedju. Torej najprej vogalna zidaka, na katera se ponovno napne vrvico in ob njej nato še ostale zidake. Ob tem se pazi, da se reže zidakov med dvema sosednjima vrstama ne prekrivajo. Prekrivanje rež mora znašati vsaj četrtino dolžine zidaka. S tem se doseže boljšo medsebojno povezavo zidakov. Ob zviševanju vrst z zidaki je potrebno redno kontrolirati, da se vrste ne pričnejo nagibati navznoter ali navzven objekta.
Na mestih okenskih in vratnih odprtin se izgradijo betonski nosilci. Najprej se izdela montažno leseno konstrukcijo, vanjo se vgradi jekleno armaturo in se jo zalije z betonom. Za v namen hitrejše gradnje so danes na trgu tudi posebni prefabricirani montažni elementi, ki so lahko različnih dimenzij in različne sestave. Njih se enostavno samo vgradi na mesto preklade. S tem odpade zamudno delo opaževanja z leseno konstrukcijo.
Zunanji in notranji zid morata biti na mestu spoja dovolj povezana. Na ta način se v nosilnem zidu naredi prostor, katerega se zapolni z malto in zidakom, ki bo v notranjem zidu.
Ko so vsi nosilni zidovi izdelani do ustrezne višine, se prične z izdelavo stropne plošče. Njena izdelava je dokaj strokoven gradbeni poseg, kjer je nujno potrebno upoštevati projektantski načrt z zadostno količino vgrajene jeklene armature. V zidanih stanovanjskih hišah so stropne plošče armiranobetonske, z debelino od 10 do 12 mm.
Najprej se postavi montažno opažno konstrukcijo. Na to konstrukcijo se vgradi jekleno armaturo. Ta je sestavljena iz množice raznih jeklenih palic premera od 6 do 12 milimetrov in armaturnih mrež. Zaradi zagotavljanja zadostne statike bodoče stropne plošče velja pravilo, da ne sme biti na nobenem mestu med jeklenimi palicami razmika več kot 20 cm. Torej naj se ne varčuje z železom, temveč se upošteva toliko armature kot je predpisano v projektu. Pred pričetkom betoniranja plošče naj se preveri stabilnost in tesnost opažne konstrukcije.
Z avtocisterno se beton dostavi na gradbišče, kjer se ga s pomočjo črpalke preko cevi transportira neposredno na opažno konstrukcijo. Prednosti takšnega načina betoniranja v primerjavi z ročno izvedbo so očitne. Stropna plošča je izdelana v nekaj urah, potrebuje se trikrat manj delavcev, vgrajeni beton pa je precej bolj kakovosten.

Gradnja pasivne hiše

Gradnja in načrtovanje sodobne pasivne hiše je zagotovo bolj kompleksna kot si marsikateri graditelj predstavlja pred odločitvijo za pasivno gradnjo.
Pri iskanju primernega arhitekta, ki bi nam izdelal ustrezne načrte je potrebno biti vztrajen in se nikakor ne pustiti prepričati tistim, ki menijo, da je taka gradnja nesmiselna in preveč komplicirana. Pazljivost je potrebna tudi pri izvajalcih opečne gradnje in obrtnikih, saj jih večina meni, da je tradicionalni način boljši in cenejši in nikakor ne zaupajo sodobnim materialom in rešitvam, ki pripomorejo dosegati boljšo kvaliteto gradnje in bistveno manjšo rabo energije ter nenazadnje tudi hitrejšo gradnjo.
V primeru za odločitev gradnje pasivne hiše, je pametno, da si najdemo tudi svetovalca ali nadzornika projekta z izkušnjami na opečni pasivni gradnji, ki nam bo pomagal skozi celoten postopek gradnje.
Pasivna hiša je na pogled lahko enaka kot klasična varčna hiša, ki ima dobro toplotno izolacijo. Razlika je predvsem v skritih detajlih izvedbe, urejenem centralnem prezračevanju, praviloma boljšim stavbnim pohištvom in boljši zrakotesnosti ovoja stavbe. Vse te rešitve pripomorejo k manjši potrebi po energiji za ogrevanje in večjemu udobju. Z gradnjo pasivne hiše lahko uveljavljamo tudi izplačilo nepovratnih sredstev Ekosklada.
Glede na to da je bil včasih problem previsoka vlaga predvsem v novozgrajenih hišah, ga v sodobnih opečnih pasivnih hišah danes ni več, oziroma je bistveno zmanjšan, razen v poletnem obdobju z visoko zunanjo temperaturo. Torej čas vselitve v novo opečno hišo ni več odvisen od naravnega sušenja zidov, saj se danes lahko v času gradnje uporablja razvlažilnik zraka, potem pa skrbi za ustrezno vlago centralni prezračevalni sistem.
Gradnja pasivne hiše se začne pri temeljih, vendar tu obstaja bistvena razlika od klasičnih hiš, saj morajo biti temelji v celoti toplotno izolirani, pri katerih ne sme biti nikakršnih toplotnih mostov. Priporoča se tudi možnost izvedbe temeljne plošče na sloju toplotne izolacije iz XPE.
Če hiša ni podkletena, moramo izvesti dodatno toplotno izolacijo tudi v pasu okoli hiše, da ne pride do zmrzovanja zemlje pod temeljno ploščo. Hidroizolacija se lahko izvede pod temeljno ploščo (bolj priporočljivo) ali nad njo.
Zidanje nosilnih zidov lahko opravimo z navadno termo opeko in malto, bolj priporočljivo pa je z brušeno termo opeko. Z uporabo slednje opeke je potrebno manj delavcev, zidanje je hitrejše in bolj natančno, pa tudi manj toplotne izolacije je pozneje potrebno. Zidanje prve vrste z brušeno opeko je najzahtevnejši del. Potrebno je v celoti poravnati podlago z ustrezno malto in nato v svežo malto še vtisniti prvo vrsto opeke. Vsako opeko se še enkrat poravna z vodno tehtnico in daljšo alu letvijo, saj v nadaljevanju ne moremo več popraviti storjenih napak. Za vertikalne vezi se priporoča uporabo tipskih elementov, ki poenostavijo gradnjo.
Medetažno ploščo lahko izdelamo montažno z nosilci in opečnim polnilom ali klasično armiranobetonsko. Pomembno je, da se izvede dodatno izolacijo venca, za kar se pri večji debelini zidu lahko uporabi venčno opeko z dodatno izolacijo ali pa predfabricirane izolacijske elemente, ki jih enostavno nalepimo. V primeru gradnje balkona je potrebno vgraditi termo košaro, ki prepreči linijski toplotni most. Pri kolenčnem zidu in poševnini je potrebno paziti, da ti niso pozidani do ostrešja, ampak so nižji za predvideno debelino toplotne izolacije.

pripravil: M.A.

Najbolj brano