Hlajenje in prezračevanje bo nuja
Vse boljša izolacija stavb in vse višje poletne temperature ozračja bosta nas, v kolikor še nista; prisilila ne samo k razmišljanju o prezračevanju in klimatizaciji bivalnih prostorov v hiši, temveč tudi k dejanski njihovi izvedbi..
Gradbeno izolacijski materiali v dosedanjih hišah imajo zmožnost, da uspešno zadržujejo zunanjo vročino tam nekje do 25°C. Vse kar je več od te meje pa v bivalnem prostoru že neposredno občutimo. Prezračevanje ali mehanska klimatizacija postaneta s tem edini rešitvi za še vedno dovolj ugodno bivanje znotraj hiše.
Obvezno prezračevanje prostorov
Že nekaj časa je v javnosti precej govora o nujnem zmanjševanju energije pri ogrevanju stavb. Zaradi tega v sedanje novozgrajene ali adaptirane hiše vgrajujemo vse bolj debelo toplotno izolacijo in neprimerno bolj izolirano stavbno pohištvo kot nekdaj. Na ta način postajajo nekdanje energijsko potratne hiše v vse večjem številu nizkoenergijske ali celo pasivne stavbe. Za njih pa je značilna minimalna poraba energije za ogrevanje. Vendar po drugi strani si s tem skoraj popolnoma zatesnimo notranjost prostorov, za kar pa je posledica kar nekaj negativnih učinkov. To so predvsem zmanjšana vsebnost kisika, pojav prevelike vlage ter zvišanje količine prahu in neprijetnih vonjav. Dokazano je, da je slab zrak znotraj prostora pogost vzrok za različna obolenja. Zmanjša se imunska odpornost in za precej se poveča nevarnost nastanka astme ter različnih alergij. Cigaretni dim, razni laki in tudi nekatere talne obloge ter pohištvo sproščajo škodljive pline in če prostor ni dovolj prezračen, plini neposredno vplivajo na naš organizem. Povečana vlaga in s tem nastanek zidne plesni lahko še dodatno resno ogrozijo naše zdravje. Zaradi teh razlogov je v sedanjih visoko izoliranih stavbah že kar nuja po zadostnem prezračevanju prostorov. Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb predpisuje najmanjši potreben dovod zunanjega zraka v prostor, ki znaša 15 m3/h na osebo. Celoten zrak v bivalnem prostoru bi se moral zamenjati na vsake dve uri. Ob tem se seveda pojavi vprašanje kako to omogočiti. Možnosti je sicer več, vendar v praksi so se obnesle le nekatere rešitve. Najcenejše je seveda naravno prezračevanje. Zunanji zrak nekontrolirano vdira v bivalne prostore skozi različna netesna mesta. Najpogosteje so to okenske in vratne pripire pri zastarelem stavbnem pohištvu. Po nekaterih izračunih skozi takšna mesta še vedno ne pride v bivalne prostore dovolj svežega zraka. Ker na nekontrolirano prezračevanje nimamo vpliva, je to tudi ekonomsko neupravičeno. Zaradi tega je bolj smiselno netesna mesta zatesniti z vgradnjo novega stavbnega pohištva, zadostno prezračevanje prostorov pa zagotoviti na načine, pri katerih imamo nad njimi kontrolo. Z odprtimi ali priprtimi okni omogočimo naravno prezračevanje stavbe. Praktično in dolgotrajno zračenje je s priprtimi okni (okenska krila na prekuc), ki ostanejo priprta skozi večino dneva in noči. S tem se bodo bivalni prostori sicer dovolj prezračili. Vendar to bo z energijskega stališča povsem nerentabilno, saj bomo v hladnem jesenskem in zimskem času skozi priprta okna izgubili v ozračje veliko toplotne energije. V hladnejšem času je vsekakor bolj priporočljivo kratkotrajno in hkrati intenzivno zračenje prostorov s popolnim odpiranjem okenskih kril. Na vsakih nekaj ur odpremo okna na stežaj za 5 do 10 minut. S popolnoma odprtim oknom naj bi se celotna količina zraka v prostoru zamenjala približno v 6-tih minutah. Dolžina časa zračenja je sicer nekoliko odvisna od velikosti okna, bivalnega prostora in vremenskih pogojev. Teoretično gledano je ročno prezračevanje z odprtimi okni najcenejša in dovolj učinkovita metoda. Vendar, da bi imeli v stanovanju zagotovljeno zadostno prezračevanje skozi celotno leto, je ta način v praksi skoraj nemogoč. Od nas namreč neprestano zahteva odpiranje in zapiranje vseh okenskih kril. Poleg tega skozi odprta okna prihaja v prostore prah in mrčes ter hrup iz okolice.
Prezračevanje z ventilatorjem
Edina prava dolgoročna rešitev zadostnega prezračevanja bivalnih prostorov je tako imenovano mehansko prezračevanje. Najbolj enostavna in cenovno ugodna rešitev je tako imenovano odzračevanje s pomočjo enega ali več ventilatorjev. Vendar takšna opcija za sedanji visoki standard kvalitete bivanja ni zadovoljiva. Ventilator je je nameščen v kuhinji, kopalnici in v sanitarnem prostoru. Ventilator, ki deluje s pomočjo elektromotorja, odvaja v okolico iztrošen in onesnažen zrak iz omenjenih prostorov. Če želimo prezračevati skladno s sanitarnimi zahtevami, morajo nekateri ventilatorji (skupaj 15 m3/h na eno osebo) delovati trajno, neprekinjeno. Pri tem gre za posebne ventilatorje, ki so tudi izredno tihi in trošijo neznatno količino energije (5W). Za dovod zunanjega zraka poskrbijo posebne odprtine v oknih. Takšen sistem se imenuje higrosenzibilni sistem prezračevanja. Vsekakor je prezračevanje z ventilatorjem bolj varčno od okenskega zračenja. Ustreza tudi sedanjim standardom zagotavljanja ustreznega pretoka zraka in še posebej preprečevanju previsoke zračne vlage in plesni. Z zračenjem preko ročnega odpiranja oken izgubimo približno 40% toplote v primerjavi z ventilatorskim sistemom. Učinkovitost menjave zraka je ista tako pri klasičnem ventilatorskem sistemu kot pri rekuperacijskem sistemu, z razliko od tega, da je slednji precej bolj varčen in komforten za uporabnike. Za dovolj ugodno in nemoteče upravljanje ventilatorskega prezračevalnega sistema je pomembno, da izberemo dovolj kvalitetne ventilatorje, pri katerih njihovi motorji povzročajo čim manj hrupa. Kakovostni ventilatorji imajo minimalno glasnost, ki je komaj slišna, medtem ko nizkocenovni ventilatorji sumljivega porekla delujejo preglasno in so moteči. Razlika med njimi je tudi v porabi energije. Izpopolnjeni ventilatorji imajo preko senzorjev nadzorovano samodejno delovanje glede na stopnjo temperature in vlage. Preko povezanega LED zaslona omogočajo prikaz statusa delovanja ventilatorja, zahtevano menjavo filtra, ipd. Odlika takšnega odzračevalnega prezračevalnega sistema s senzorsko kontrolo vlage je predvsem nižja začetna investicija, ki ob minimalnem posegu in varčnejšem optimalnem zračenju omogoča nizke skupne stroške zračenja.
Prezračevanje z rekuperacijo
Najbolj učinkovita, varčna in komfortna je vgradnja prezračevalne naprave z rekuperacijo toplote oziroma z odvzemom toplote izrabljenega zraka. S takšnim sistemom je torej omogočeno vračanje toplote izstopnega zraka iz bivalnih prostorov nazaj v prezračevalni sistem. Rekuperacijska enota v sistemu poskrbi, da se toploto odpadnega notranjega zraka ne zavrže v okolico. Le-ta izrabi njegovo toplotno energijo na način, da jo uporabi za ogrevanje hladnega dovedena zraka iz okolice. V največ primerih se z rekuperacijskim postopkom ponovno uporabi do 90 odstotkov toplote. Ta odstotek je sicer odvisen od potrebe po predgrevanju svežega zraka, temperature tokov zraka in stopnje vlažnosti zraka. Zelo učinkovito izkoriščanje toplote odpadnega zraka in neprestano dovajanje svežega filtriranega zraka sta torej glavni odliki prezračevalnega sistema z rekuperacijo toplote. Edina negativna plat takšnega sistema je dokaj visoka investicija, ki pa se ob ugodnih subvencijah povrne v približno petih do šestih letih. V sedanjo nizkoenergijsko ali pasivno hišo je obvezno potrebno vgraditi takšen prezračevalni sistem, saj se bo le tako zagotovilo optimalno prezračevanje in varčevanje z energijo ter primeren komfort uporabnikov. V primeru obnove starejše hiše, pa tudi če ta ne bo nizkoenergijska, je vredno razmisliti tudi o vgradnji rekuperacijskega prezračevalnega sistema. Izbiramo lahko med centralnim ali decentralnim rekuperacijskim prezračevalnim sistemom. Centralni sistem je v eni glavni enoti, iz katere so speljane dvojne cevi po objektu v posamezne prostore. Zaradi razpredenosti cevi po objektu je tovrsten sistem bolj uporaben pri novogradnji kot v primeru adaptacije hiše. Z zračnim kanalom, kateri skrbi za vpihovanje zunanjega zraka v prostor in odvod odpadnega zraka se pripravljen zunanji zrak s pomočjo ventilatorja v napravi dovede preko prezračevalnih odprtin z rešetkami v bivalne prostore. Skozi izstopne sesalne odprtine v prostorih sesalni ventilator sesa odpadni zrak in ga skozi zračne cevi dovaja v napravo, kjer se s toplotnim prenosnikom omogoči prenos toplote na sveži zrak. Zaradi velike površine toplotnega izmenjevalca, se lahko ohranja tudi več kot 90% energije v prezračevanih prostorih. Če je vstopni zrak prenizke temperature (pod 0°C pri navadnih ali -7°C pri entalpijskih aparatih), ga je potrebno ogreti, da ta ne zmrzne v rekuperatorju toplote. To se lahko izvede z električnim predgrevanjem, z zemeljskim prenosnikom toplote ali s prenosnikom toplote (voda-zrak), ki je v povezavi s sistemom centralnega ogrevanja. Temperatura dovodnega zraka pri sistemu je od 15 do 19°C. Ker se iz zraka izločuje vodna para, je na poti ohlajenega zraka vgrajen še lovilec kondenzata. Pri entalpijskih aparatih, ki so v naši klimatski coni nujni, pa se ta kondenz vrača nazaj v bivalne prostore. Regulacijska enota s tipali ureja delovanje naprave oziroma ventilatorje. To enoto pa lahko enostavno upravljamo preko daljinskega upravljalnika. Sveži zrak iz okolice se zajema na mestu, kjer je najbolj čist. Torej se ne izbere mesta blizu ceste ali bližnjega industrijskega objekta, temveč na dvoriščni strani ali na predelu vrta. Mesto zajetja naj bo čim višje. Na podlagi vgrajene filtracije se v prostore dovaja prečiščen zrak brez prahu ter mrčesa. Hkrati se znebimo še zunanjega vrveža in cvetličnega prahu, saj imamo svež zrak tudi ob zaprtih oknih. Ob delovanju sistema moramo redno menjavati filtre. Izvajalec do vsakega bivalnega prostora spelje en dovodni kanal. Izvzame se kuhinjo, kopalnico in sanitarije. V pritličju izpuste izvede v stropu, v zgornji etaži pa v tleh. Običajno so vpihovalne rešetke v vsaki etaži nad oknom v stropu, lahko pa so tudi v steni. V kuhinjo, kopalnico in sanitarije v ali tik pod strop vgradi sesalne kanale. V teh prostorih omogoči prehajanje zraka iz ostalih prostorov, kjer se zrak vpihuje. To stori na ta način, da v vrata ali v zid nad vrata vgradi prezračevalne rešetke. Lokalni (decentralizirani) rekuperacijski prezračevalni sistem nima napeljanih prezračevalnih vodov med prostori in ima vsak prezračevani prostor svojo napravo. Ker ni potrebnih razvodnih cevi po objektu, so s tem v primerjavi s centraliziranem sistemom manjši investicijski stroški pri razvodu cevi. Je pa ob tem potrebnih več aparatov, tako da je celotna investicija enaka ali celo višja. Med postopkom adaptacije mojster izvede preboj stene z luknjo določene dimenzije, v katero vgradi prezračevalni aparat in njega poveže z nizkonapetostnim kablom z upravljalno enoto. Pri novogradnji je veliko bolj smiselno vgraditi centralni sistem, saj lokalni sistemi ne izpolnjujejo osnovnega principa prezračevanja, da svež zrak obvezno dovajamo v bivalne prostore, odpadni zrak pa odvajamo iz servisnih prostorov. Na ta način pride do izpodrivnega prezračevanja, ki je najbolj učinkovito. Pri izpopolnjenem visoko učinkovitem decentralnem sistemu je hranilnik toplote vgrajen na sredino zračnega toka, katerega ustvarja motor z aksialnim ventilatorjem. Ventilator namensko povzroča izmenjujočo smer zračnega toka. Na ta način rekuperacijsko jedro postane napolnjeno s toplotno energijo zraka, ki izhaja iz prostora, ter jo oddaja v dovajani zrak. Da je odvajanje in dovajanje zraka dovolj uravnoteženo, mora biti vgrajeno parno število prezračevalnih naprav. Vhodna enota ima z zaporo preprečeno možnost prepiha, vgrajen dušilec zunanjih zvokov in protiprašni filter. Tukaj je zelo pomemben dovolj učinkovit filter, ki mora zadržati cvetni prah, umazanijo in prašne delce. Filter naj bo trajen in kar se da enostaven za čiščenje.
Subvencija za rekuperacijski sistem
Za vgradnjo rekuperacijskega centraliziranega ali decentraliziranega prezračevalnega sistema si lahko preko Eko sklada z njihovim javnim pozivom 54SUB-OB17 pridobimo nepovratno subvencijo do 20% priznanih stroškov naložbe, vendar ne več kot 2.000 € za izvedbo centralnega prezračevalnega sistema oziroma največ 300 € na vgrajeno enoto decentralnega sistema prezračevanja. Če je naša stavba v katero nameravamo vgraditi prezračevalni sistem, na degradiranem območju, višina nepovratne finančne spodbude znaša celo do 60% priznanih stroškov. Degradirana območja s sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost zraka so mestne občine: Ljubljana, Maribor, Kranj, Celje, Novo mesto in Murska Sobota, ter občine: Hrastnik, Zagorje in Trbovlje. K vlogi za pridobitev nepovratnih sredstev moramo priložiti kopijo gradbenega dovoljenja, predračun izvajalca za nakup in vgradnjo prezračevalne naprave, ki mora vključevati popis del in opreme, ter fotografijo prostora, kamor bo nameščena prezračevalna naprava, z označeno lokacijo namestitve naprave. Priznani stroški vključujejo nakup in vgradnjo prezračevalne enote s sistemom za rekuperacijo toplote, sistema za distribucijo zraka z elementi za vpihavanje in odsesavanje ter krmilnimi elementi in sistema za predgrevanje zraka s toploto zemlje ali vode. Do subvencije smo upravičeni, če gradbeno dovoljenje za stanovanjsko stavbo v katero se namerava vgraditi prezračevalni sistem, ni izdano po 1.7.2010. Centralni prezračevalni sistem mora dosegati vsaj 80% toplotni izkoristek rekuperacije toplote, razen sistema z entalpijskim prenosnikom toplote, ki mora dosegati vsaj 74% toplotni izkoristek rekuperacije toplote. Katerakoli centralna prezračevalna naprava pa ne sme presegati specifične vhodne moči (SPI) 0,45 W/(m3/h). Decentralni rekuperacijski sistem mora dosegati toplotni izkoristek rekuperacije toplote vsaj 65 %.
Prezračevalni ventilatorji v kmetijstvu in industriji
Prihajajo vroči dnevi in s tem tudi velike temperaturne obremenitve ljudi in živali. Reševanja tovrstnih težav se lotevamo na različne načine, odvisno od potreb in zmožnosti, ki nam jih nudi dana situacija. Eden izmed načinov učinkovitega hlajenja oz. prezračevanja velikih kmetijskih in industrijsko / logističnih objektov je namestitev prezračevalnih ventilatorjev. Takšni ventilatorji spadajo v skupino tako imenovanih nizkotlačnih visokopretočnih aksialnih ventilatorjev z majhnim številom obratov. Ventilatorji delujejo tiho, porabijo malo električne energije, obenem pa dosegajo velik pretok zraka pri nizkih podtlakih. Na voljo so v izvedbi s samodejnimi zapiralnimi žaluzijami ali brez, ter primerni za namestitev tako v notranjost objekta, kakor tudi na zunanje stene kot sesalni ventilatorji. Konstrukcija ventilatorjev je kvadratne oblike ter tako zelo enostavna za namestitev na stenske odprtine ali obešanje pod strop. Obod ventilatorja je izdelan iz vroče cinkane pločevine, notranja šoba je iz nelomljive plastike, elise ventilatorja pa iz nerjaveče pločevine ukrivljene pod optimalnim odrivnim kotom, ki zagotavlja visoko učinkovitost in nizko hrupnost. Na voljo so v velikostih od 80 cm pa do 200 cm in pretočnostih od 12.000 m3/h pa vse do 60.000 m3/h. Njihova konstrukcija je prirejena za delo v agresivnem okolju kakor so farme in podobno. Ventilatorji so na voljo s trofaznimi oz. opcijsko enofaznimi motorji z močjo prilagojeno premeru ventilatorja. Pogosto se nameščajo v hlevih, skladiščih, proizvodnih halah in podobno. Nizki investicijski stroški in enostavno vzdrževanje ter dolga življenjska doba so poglavitni razlogi za njihov nakup.
Izbira primerne klimatske naprave
Največkrat je naša potrošniška navada takšna, da se za nakup odločamo šele takrat, ko nas pogoji že silijo v to. In isto velja tudi za klimatsko napravo. Teh naprav se daleč največ proda v poletnih mesecih ob največji pripeki. Zaradi naglice se s tem poveča možnost nakupa napačne klimatske naprave. Ob odločitvi za lastno klimatsko napravo naj kot prvo preverimo kje jo bomo kupili. Tovrstno napravo ponujajo že kar vsi trgovci po vrsti. Ravno tako velika je izbira med blagovnimi znamkami naprav. Te se tako po ceni kot po kvaliteti med sabo precej razlikujejo. Klimatska naprava je ena izmed tistih specifičnih naprav, kjer je zadostna kakovost vseh njenih elementov precej pomembna za dovolj dolgo in brezhibno delovanje. Kvalitetna naprava bo z rednim vzdrževanjem nemoteno delovala tudi 15 in več let. Zaradi velike konkurenčnosti med seboj različnih tipov naprav naj ne varčujemo z izbiro cenene blagovne znamke. Da bo klimatska naprava ekonomično ter hkrati dovolj učinkovito opravljala svojo nalogo je precej pomembno njeno pravilno dimenzioniranje. Vsekakor moramo izbrati takšno napravo, ki bo ustrezala velikosti naših prostorov in služila našim potrebam. Pri povprečno izoliranem bivalnem prostoru je za en kubični meter prostorskega volumna potrebno nameniti od 30 do 40 W moči, ki jo bo potrebovala klimatska naprava. Vendar ob izbiri naprave ni pomembno le koliko je prostor velik in kakšen je volumen zraka, ki ga moramo klimatizirati, ampak je za pravilen izbor potrebno vedeti še vrsto drugih značilnosti prostora in ljudi, ki ga uporabljajo. Za izbiro ustrezne naprave je še pomembno kakšna je toplotna izolacija stavbe, kako visoki so toplotni izvori znotraj prostora, koliko ljudi se zadržuje v prostoru, ima prostor sončno lego, ali večje steklene površine, ipd. Če menimo, da nam bo dilemo glede izbire naprave lahko rešil že trgovec v trgovini, smo verjetno v zmoti. Seveda lahko ugodi našim željam in ponudi to, kar si tisti trenutek želimo, a se velikokrat zgodi, da želje kupca niso skladne z resničnimi potrebami prostora. Zato je veliko boljša rešitev, da nas obišče strokovnjak oziroma montažer klimatskih naprav, kateri bo z ogledom prostora še najbolje ocenil kakšna naprava bi bila najbolj primerna in na katero mesto bi se jo vgradilo. Dvodelna ali večdelna klimatska naprava se od enodelne razlikuje v tem, da je eden ali več istih delov naprave (hladilna enota) vgrajeno znotraj prostora, drugi del (kondenzacijska enota) pa montiran na zunanji del hiše, običajno na fasado. Takšna naprava je sicer bolj poznana pod nazivom split sistem in je danes daleč najbolj razširjen način klimatiziranja prostorov po celem svetu. Velika prednost pred enodelno napravo ima split sistem v tem, da je kompresor, ki je glavni izvor hrupa, nameščen v zunanji enoti in je ločen s plastjo izolacijske fasade. Izključno zaradi tega je delovanje split sistema v ohlajevalnem prostoru zelo tiho. Notranja enota je pri tovrstnem sistemu majhna in prijetnega videza, ki se običajno lepo uskladi z bivalnim prostorom. Z notranjo enoto pri namestitvi nimamo kakšnih večjih problemov. Ta je lahko v prostoru sicer na prvi pogled praktično kjer koli, naj bo to na zidu ali stropu. Vendar nekatere omejitve pri montaži kljub temu obstajajo. Notranja enota naj bo montirana na takšnem mestu, da vpihuje hladni zrak pod strop. S tem bomo dosegli, da se hladni zrak pod stropom umiri in počasi pada proti tlom, ter tako brez nenadnih ohladitvah in prepihu počasi ohlaja celoten prostor. Notranja enota bo hladni zrak najlažje vpihavala pod strop, če bo montirana čim višje, vendar tako, da njen izpuh ne bo usmerjen na mesta, kjer se največ zadržujemo. To je na primer jedilna miza, kuhinjski pult, sedežna garnitura ali postelja. Notranja enota naprave ima izdelan izstopni usmerjevalnik zraka tako, da ga preko daljinskega upravljalnika enostavno upravljamo v katero smer bo pihal zrak. Reguliramo ga lahko tudi tako, da bo zrak izmenično pihal na različne strani pod različnim kotom. Najbolj idealna postavitev notranje in zunanje enote je takšna, da sta med sabo čimbolj skupaj, vendar velikokrat zaradi različnih okoliščin to ni mogoče. Bližina ene in druge enote je pomembna predvsem zaradi kondenza, ki ga moramo speljati izven stavbe. V primeru, da sta si enoti neposredno blizu z razdaljo približno enega metra, se lahko uporabi tudi tanjšo plastično cev. Če pa dolžina cevi poteka med enotama več metrov, kar ja običajno posledica, da ima cev več zavojev, moramo uporabiti debelejšo PVC cev in spojnike, sicer se lahko cev zamaši. Pazljivi naj bomo tudi na končni izpust kondenzirane vode iz cevi, ki ne sme biti preblizu fasade, saj bo ta sicer hitro umazana. Senčna stran hiše je najbolj primerno mesto za montažo zunanje enote. V nasprotnem primeru bo direktno sončno sevanje na zunanjo enoto zmanjšalo izkoristek naprave, hkrati pa bo obstajala možnost pregrevanja enote. Poleg tega naj bo zunanja enota na takšnem mestu, da ne kvari preveč videza fasade, saj je ta enota kar velike in izstopajoče oblike. Navsezadnje naj bomo pozorni tudi do sosedov, da ne bi njihov spalni prostor bil v bližini naprave, saj jih bo hrup, ki se bo ustvarjal seveda predvsem poleti, ko bodo odprta okna, lahko motil. Poraba električne energije je pri izbiri klimatske naprave pomemben dejavnik, saj bo le tako nakup naprave ekonomsko upravičen. Sedanje elektronske klimatske naprave so bistveno bolj ekonomične kot zastarele, vendar je pozornost na to vseeno potrebno usmeriti. Od moči klimatske naprave je posredno odvisna velikost porabe energije. Glavni porabnik električne energije pa je kompresor. Klimatska naprava deluje sicer tako, da se kompresor v različnih presledkih vklaplja in izklaplja. Delovanje kompresorja se samodejno izključi, ko senzor notranje enote doseže nastavljeno sobno temperaturo, ponovno vključi pa z zaznavanjem temperaturnega odstopanja v prostoru. Glede na evropsko direktivo so sedaj na trgu v ponudbi klimatske naprave z inverter tehnologijo. Poglavitna prednost takšne naprave v primerjavi z nekdanjo klasično s tehnologijo ON-OFF je v bistveno manjši porabi električne energije. Odvisno od blagovne znamke in modela lahko z inverter napravo privarčujemo do 40% električne energije. Bistvena razlika med navadno in invertersko klimatsko napravo je v električnem vezju za pogon kompresorja in v samem kompresorju. V inverter napravi se lahko vrtljaji v kompresorju poljubno spreminjajo od približno 20 do 160% nominalnega števila vrtljajev. To pomeni, da lahko deluje v različnem razponu moči kot ji to narekujejo trenutne potrebe. Navadna klimatska naprava lahko deluje le s 100% močjo ali pa stoji. Ker se pri inverterski napravi s frekvenčnim regulatorjem zviša vrtljaje kompresorja, lahko ta hitreje ohladi ali ogreje prostor na želeno temperaturo. Hkrati pa je pri delovanju manj neprijetnega pihanja in tišje deluje. Za delovanje klimatske naprave je potrebno posebno hladilno sredstvo (hladilni plin), ki zaradi specifičnih lastnosti omogoča uparjanje pri nizkih zimskih temperaturah in kondenziranje pri visokih poletnih temperaturah. Ta medij kroži po zaprtem klimatskem sistemu in je izpostavljen različnim temperaturnim razlikam in pritiskom. Na začetku razvoja klimatskih naprav so se uporabljala hladilna sredstva, ki so bila škodljiva ozonu. Pred leti pa so svetovne institucije uvedle stroge normative glede uporabe omenjenih sredstev. V klimatskih napravah po Evropi je še vedno zelo razširjeno hladilno sredstvo freon R22, ki je škodljiv ozonu. Njega vse bolj nadomeščajo okolju prijaznejši plini kot je R410 A, katerega pa je tudi že pričel nadomeščati R32. EU direktiva o f-plinih 517/2014 od leta 2025 dalje v domačih klimatskih napravah prepoveduje uporabo plinov, ki imajo GWP (koeficient toplogrednega potenciala) vrednost večjo od 750. Plin R410 A ima GWP vrednost 2088. Po letu 2025 bo torej prepovedana uporaba tega plina tako za prodajo kot za servisiranje klimatskih naprav. Plin R32 ima GWP vrednost 675. Njegova odlika je tudi višja zmogljivost hlajenja pri enakem volumnu, zato se v napravo namesti manj plina kot se ga sicer pri vrsti R410 A. Ob izbiri klimatske naprave naj torej upoštevamo tudi ustrezno vrsto hladilnega plina. Pri ohlajanju zraka v napravi nastaja kondenzirana voda, ki jo je potrebno hkrati s toploto odvesti izven objekta. Na to je potrebno misliti že pri izbiri prostora za montažo. Kondenzirana voda je v klimatskih napravah nekakšno nujno zlo, brez katerega sicer ni uspešnega hlajenja prostorov. Ta nastaja med hlajenjem naprave zaradi izparevanja hladilnega medija na uparjalniku. Zbrana kondenzirana voda se zbira v posebni posodi, iz katere vodi cev izven naprave. V smislu ekonomične porabe naj bomo ob izbiri klimatske naprave pozorni na njeno energetsko učinkovitost in varčnost. Do začetka leta 2013 so se klimatske naprave razvrščale v sedem razredov, od A do G in kazalniki učinkovitosti pri hlajenju (EER) in gretju (COP). Omenjene vrednosti so bile izražene na podlagi le ene temperaturne merilne točke. Z novimi kazalniki sezonske učinkovitosti SEER in SCOP, ki so stopili v veljavo, pa je določenih več točk merjenja v času sezone hlajenja in gretja. Lestvica obstoječih razredov se je razširila še na razrede A+, A++ in A+++.
pripravil: M.A.
