Brezplačna revija za ureditev bivalne okolice

Izvedba nove strehe

Izdelava sedanje prezračevane strehe z uporabljenim bivalnim podstrešjem je povsem nekaj drugega kot izvedba nekdanje klasične neprezračevane strehe. Le če bo pri sedanji sodobni strehi izveden pravilen postopek montaže vseh sestavnih delov in bodo uporabljeni dovolj kvalitetni strešni materiali, bo streha omogočala dovolj udobno bivalno počutje tako poleti kot pozimi.

Tudi laiki dobro vemo kako je dovolj kvalitetna streha pomembna za bivanje. Vendar kljub temu, ko je streha dotrajana, ima še vedno veliko lastnikov hiš prednostni kriterij le ceno investicije. Ravno zaradi tega se vedno znova dogaja, da je treba streho ponovno adaptirati že po nekaj letih. S pravilnim sanacijskim postopkom in sedanjimi dovolj kakovostnimi materiali mora prenovljena streha zdržati tudi več kot 40 let.
Prenova strehe je nedvomno strokoven poseg, pri katerem je potrebno obvezno upoštevati kopico raznih pravil. Že to je verjetno dovolj velik razlog, da se takšnega posega ne lotimo sami s pomočjo prijateljev in znancev, temveč ga opravi usposobljen in izkušen krovec.

Različne oblike streh

Tudi pri temeljiti adaptaciji strehe na njeno prvotno obliko ne bomo mogli bistveno vplivati. Res pa je, da jo z raznimi dodatnimi frčadami in čopi lahko presenetljivo močno popestrimo.
Pred dvema desetletjema nazaj sicer o vprašanju oblike strehe niti ni bilo dileme, saj se je v več kot 90% primerih izbralo pri stanovanjski hiši klasično dvokapno streho. Danes je povsem druga slika, saj je zaradi razgibanih oblik hiš in možnosti prilagajanja kritine različnim prelomom ter oblikam ostrešja, izbira ustrezne oblike strehe bistveno težja.
Pri adaptaciji stare strehe s praznim podstrešjem se običajno novo streho prilagodi za uporabne bivalne podstrešne prostore. Ob tem moramo vedeti, da je za izdelavo podstrešnega stanovanja primerna kakršnakoli streha z naklonom od 35° naprej. Ta mora imeti tudi zadostno višino (vsaj 230 cm) od tal do stropa na vsaj dve tretjini bivalne površine.
Glede na nagib se strehe razvrstijo v tri skupine. Ravne strehe imajo nagib strešin do 5°, položne so z nagibom od 5° do 30° in strme strehe, ki imajo nagib večji kot 30°. Ob tem je seveda logično, da čim bolj je streha strma, hitreje odteče voda z nje. Posledično s tem se tudi zmanjšuje nevarnost zamakanja. Vendar zaradi tega ne smemo strmeti po strehi, ki ima čim večji nagib, saj bomo s tem uničili celoten videz strehe. Enostavno je potrebno ujeti najboljše razmerje med funkcionalnostjo in videzom strehe. Ker je posamezna kritina različno odporna na zamakanje, določajo proizvajalci kritin za vsak svoj proizvod potreben minimalni naklon, pri katerem bo streha še dovolj učinkovito tesnila. To navedbo je pri določitvi naklona vsekakor potrebno upoštevat.
V osnovi je poznanih več različnih oblik streh. To je lahko dvokapna, enokapna, štirikapna, križna, mansardna, šotorasta in ravna. V Sloveniji je bila v preteklosti najbolj aktualna klasična dvokapna streha, ki ima prednost v tem, da nudi dovolj naravne osvetlitve z okni v dveh nasprotnih si zidov, ki so na pročeljih hiše. Za takšno obliko velja, da čim je višji naklon strehe, je tudi večja uporabna površina podstrešnega prostora.
Druga oblika je enokapna streha. To je streha z eno strešino in eno površino, po kateri voda teče v eno smer. Enokapna oblika je v našem okolju pri hišah s samostojno streho bolj izjema kot pravilo. Je pa zelo uporabna rešitev za razne prizidke k obstoječem objektu.
Možna izvedba oblike je tudi štirikapna (čopasta) streha. Ta je zgrajena iz štirih strešin nad pravokotnim tlorisom hiše, pri katerem je sleme strehe vzporedno daljši zunanji steni. Dobra stran tovrstne strehe je, da dopušča veliko možnosti za izredno različna oblikovanja konstrukcij streh, medtem ko ima slabo plat s svojimi štirimi strešnimi površinami, ki občutno zmanjšujejo podstrešne bivalne prostore.
Naslednja zanimiva oblika je križna streha. Ta ima nad kvadratnim tlorisom hiše dva pravokotna slemena v isti višini. Posebnost te strehe je, da nima odkapnega kapu, temveč odteka voda po štirih žlotah v štiri žlebove. Zaradi razgibanih strešnih površin je ta oblika vse bolj popularna pri novozgrajenih hišah.
Mansardna izvedba strehe je v zadnjem času močno popularna predvsem pri adaptacijah streh, saj omogoča zaradi navpičnih čelnih sten in strmega spodnjega dela strešine, maksimalno izrabo podstrešnega prostora. Takšna oblika strehe je v grobem izdelana iz dveh lomljenih strešnih površin, ki imata različna naklona. Zgornji del od loma do slemena je položnejši, spodnji del od kapu do loma pa bolj strm.
Šotorasta streha je zadnja oblika strehe, ki se pojavlja v našem okolju. Ta je sicer precej podobna štirikapni strehi, le da je uporabljen kvadraten tloris stavbe in v primerjavi s štirikapno izvedbo nima slemena, ker se vsi štirje grebeni stikajo v eni točki. Negativna lastnost te strehe je, da ima s svojo obliko še manj izkoriščene podstrešne bivalne prostore kot štirikapna izvedba.
Ostale oblike streh so še ravna, valjasta in stožčasta, ki so pri nas sicer manj pogoste, vendar predvsem pri novogradnjah se vse bolj pojavljajo tudi tovrstne oblike.
Pri skoraj vseh oblikah streh se pogosto uporabijo dodatne lepotne in tudi praktične izvedbe, oziroma zaključke streh kot sta čop in frčada. Ta dva elementa lahko streho presenetljivo dobro popestrita in naredita iz sprva dolgočasne strešne oblike, to zanimivo, razgibano in tudi unikatno streho.
V gradbeniškem žargonu čop pomeni manjšo trikotno površino strehe, ki zaključuje konec slemena. Drugače povedano je to s poševnino prirezana čelna stran strehe. Čop nam streho vizualno zniža in pomanjša, predvsem pa streho naredi z zaključeno obliko.
Glede lepotnega videza se frčada lahko povsem kosa s čopom, vendar je njena namembnost povsem drugačna. Ta ima glavno nalogo, da osvetljuje podstrešni prostor, zato mnogokrat njo imenujemo tudi svetlobni podaljšek objekta. Frčada je v bistvu manjši dvignjen del z vgrajenim oknom na večji strešni površini. Praviloma ima svojo manjšo strehco, katera je lahko različnih oblik in dimenzij.
Tako pri čopu kot pri frčadi se moramo zavedati, da z razgibanimi oblikami strehe nujno pride tudi do več raznih lomljenih stikov strešnih površin, ki morajo biti natančno in pravilno izdelani. Ravno v teh detajlih se bodo izkušnje in strokovnost mojstrskega dela gotovo najbolj pokazale.

Osnova je kvalitetno ostrešje

Poleg strešne kritine je konstrukcija strehe oziroma ostrešje glavni element strehe, od katerega je neposredno odvisna trdnost in stabilnost strehe. Nemalokrat prihaja do raznih napak pri konstrukciji ostrešja, ko ta ni pravilno sestavljeno ali ni dovolj močno za določeno vrsto kritine. Razen same teže kritine je potrebno upoštevati tudi veter in debelino snežne odeje, ki bistveno dodata nosilni pritisk na strešno konstrukcijo. Za klasično streho z leseno konstrukcijo skupna vrednost obremenitve znaša približno 260 kg na kvadratni meter. Ta vrednost se glede na različna področja lahko močno spremeni, vendar v povprečju je nekako takšna. Od tega prevzame kritina približno 60 kg/m2, notranjost strehe 40 kg/m2, lesena konstrukcija 35 kg/m2, veter 45 kg/m2 in sneg 80 kg/m2.
Leseno ostrešje je sestavljeno iz več gredi, ki so glavni nosilec strešne konstrukcije. Na vsako gred sta v krak vgrajeni razpori, med njima pa sta še vmesni razpori in vešalka. Pravokotno na razporo so pritrjene lege. Na lege so zopet pod pravim kotom pričvrščeni špirovci in na njih pritrjene letve, katere se prekrije s strešno kritino.
V preteklosti je bila priprava lesa za izdelavo ostrešja bistveno dolgotrajnejši postopek kot je sedaj. Znano je, da mora biti les pred sestavljanjem strešne konstrukcije dovolj suh (vlažnost od 15 do 20%). V kolikor les ni dovolj osušen, se ta sčasoma prične zvijati in krčiti. Nekdaj se je les naravno sušil. To je bil dolgotrajen postopek, ki je trajal več mesecev. Danes, ko je neprestana stiska s časom, so se izdelovalci ostrešij prilagodili novim tehnologijam kot so na primer sušilnice lesa, ki les umetno neprimerno hitreje osušijo. Druga možnost je lepljen les, ki je še bolj temeljito osušen in dodatno premazan z vodoodpornim lepilom, kar omogoča njegovo dolgo uporabnost, učinkovito odpornost na zunanje vplive in odpornost proti zvijanju in pokanju lesa.
Koliko časa bo trajala življenjska doba lesenega ostrešja je odvisno od obdelave lesa in njegove zaščite. Najboljši tramovi za ostrešje so tisti, ki so izžagani iz hlodov večjih premerov, oziroma iz sredice lesa. Z obžaganih tramov je potrebno povsem odstraniti lubje in tudi beljavo, ki je pod njim. Vse elemente ostrešja se zaščiti z ustreznimi kemičnimi premazi, s katerimi se les obvaruje pred gnitjem in črvivostjo. Gnitje lesa povzročajo glive, črvivost pa insekti. Ostrešje se najlažje in najučinkovitejše zaščiti z brizganjem ali premazovanjem v več slojih in sicer pred vgraditvijo, oziroma hkrati z njegovo vgradnjo. Ob tem je potrebno biti pozoren, da so zaščiteni vsi deli ostrešja, tudi manjše razpoke in luknje.
Če bo ostrešje zaprto in izolirano, naj bo les izsušen z vsebnostjo od 15 do 20% vlage. Le na ta način pozneje ne bo prišlo do zvijanja in pokanja lesenih elementov. Dodatna zaščita s kemičnimi premazi pri takšnem lesu običajno ni potrebna, saj je predhodno že termično obdelan.

Dovolj izolirana streha

Glede na sestavo strehe je lahko ta neprezračevana ali topla streha in prezračevana oziroma hladna streha. V preteklosti se je gradilo predvsem neprezračevano streho, kar pomeni, da so vsi sloji strehe položeni drug na drugega in med njimi ni praznega prostora. Pri prezračevani strehi pa so strešni sloji ločeni s praznim zračnim prostorom. V kolikor nameravamo imeti tik pod streho stanovanje, je edina prava izbira prezračevana streha. Vendar izgradnja takšne strehe je bistveno bolj strokoven poseg kot izdelava klasične neprezračevane strehe.
Da bo podstrešno stanovanje pozimi dovolj toplo in poleti hladno, je najprej potrebno poskrbeti za toplotno izolacijo strehe. To pa bomo dosegli le z dovolj debelo in gosto (težko) izolacijsko plastjo. Za toplotno izoliranje strehe so na trgu v ponudbi različni že dlje časa poznani materiali kot je steklena volna, mineralna volna ali plošče iz polistirena (stiropor). Omenjene izolacijske materiale vse bolj izpodrivajo novejše izvedbe kot so na primer celulozni kosmiči, lesena vlakna, bombaž, pluta, lanena izolacija in ovčja volna. Vsak od teh materialov ima več ali manj zadovoljive izolacijske lastnosti, vendar samo, če je vgrajen pravilno in v zadostni debelini. Izolacijski material mora biti položen tesno med špirovce in tudi čez njih v debelini od 25 do 30 cm. Debelina toplotne izolacije pa je sicer odvisna od toplotne prevodnosti materiala. Z nižanjem toplotne prevodnosti materiala se hkrati zvišuje njegova toplotna izolativnost. Steklena volna, ki ima na primer toplotno prevodnost 0,035 W/mK, je njena optimalna vgrajena debelina od 30 do 35 cm. Koeficienti toplotne prevodnosti so sicer pri EPS stiroporju 0,037 W/mK, pri mineralni volni od 0,035 do 0,040 W/mK, pri celuloznih kosmičih pa 0,033 W/mK.
Zaradi nastajanja kondenza znotraj izolirane strehe je poleg toplotne izolacije nujno potrebna tudi parna in vetrna zapora. Slednja je bolj poznana pod nazivom sekundarna kritina oziroma paroprepustna folija. To je posebna večslojna folija z visokim učinkom paroprepustnosti. Odporna je tako na UV sevanje kot tudi na visoke temperaturne razlike. Poleg njene osnovne namembnosti, katera je v zmožnosti prepuščanja pare in preprečevanja vdora vode, folija služi še kot nekakšna rezervna kritina in kot dodatna vetrna ter zračna zapora.
Če paroprepustna folija ne bo na vseh mestih natančno in pravilno vgrajena, ne bo služila svojemu namenu. Položena mora biti po celotni strešni površini. Od spodnje kapi, do slemena. Medsebojni stiki folije se morajo na vseh mestih prekrivati. Na robu kapi strehe mora biti folija tako pritrjena, da kondenz nemoteno odteka v žleb. Najbolj kritična mesta so tista, ki so še posebej občutljiva na zamakanje. To so mesta pri dimniku, zračnikih, televizijski anteni in podobnih pregibnih mestih. Odprtina med kritino in ostrešjem ne sme biti manjša od 200 cm2/m. Da se omogoči zadostno zračenje, mora biti odprtina na slemenu in grebenih vsaj 0,05% površine strehe. Za dosego minimalnega zračenja vzdolžna letev ne sme biti tanjša od 20 mm.

Kakšno kritino na našo streho?

Zadostna trajnost kritine je eden glavnih adutov, da bo naša streha v popolnosti izpolnjevala svojo nalogo več naslednjih desetletij. Praviloma naj bi z dovolj kakovostno kritino zagotovili mir pred ponovnim prekrivanjem strehe tudi trideset, štirideset in več let. S slabo kritino pa se kaj lahko zgodi, da bo potrebno že po nekaj letih zamenjati vse strešnike. Tega pa si verjetno noben investitor ne želi.
Garancijska izjava proizvajalca je ena najbolj pomembnih dokumentov, ki nam lahko že takoj vsaj delno nakaže kako kvalitetna je ta kritina. Seveda pa še zdaleč le garancijski dokument proizvajalca ne bo zagotavljal, da bo ta strešna kritina tudi dejansko zdržala toliko časa. Potrebno je preveriti tudi druge dokaze oziroma certifikate o potrjeni kvaliteti kritine. Vsekakor je priporočljivo, da celotni garancijski dokument natančno preučimo. V primeru predčasne poškodbe strešne kritine se bomo tako lahko brez težav sklicevali na njega. V preteklosti so bili primeri, ko je skozi strešno kritino pričelo zamakati v času njene garancijske dobe. Investitor se je skliceval na garancijo, vendar jo je proizvajalec zavrnil, ker kritina ni bila zmontirana po navodilih proizvajalca, kar je bilo tudi omenjeno v garancijski izjavi. Sicer pa običajno velja pravilo, da v kolikor se v krajšem času po nakupu pokaže napaka v materialu, večina proizvajalcev ne glede na besedilo v garancijski izjavi, zamenja kritino na svoje stroške.
Pomembno dokazilo o kakovostni kritini je tudi ustrezen certifikat, ki je potrjen s strani priznanih strokovnih inštitucij. Iz tega je gotovo razvidno, da je izdelek testiran in glede na svoje obremenitve dovolj kvaliteten.
Tako kot pri ostalih materialih se tudi pri strešni kritini marsikdaj preveč oziramo na priporočila znancev in sosedov, ki radi potrdijo, da je njihova kritina najboljša. Praviloma bodo boljša dokazila o zadostni trajnosti kritine omenjeni certifikati.
Poleg življenjske dobe kritine je pomembna še njena zadostna odpornost proti zunanjim temperaturam, ognju, toči, močnejšemu vetru in raznim mehanskim poškodbam. Večina strešnih kritin bo brez problema izpolnjevala svojo nalogo več desetletij, če bo vreme bolj ali manj ugodno. To pomeni, da ni hujših viharjev in debele toče. Vendar v zadnjih letih smo priča hitremu spreminjanju podnebja in vse večjim vremenskim ekstremom. Skoraj ne mine poletja, da ne bi tudi v našem kraju bilo močnejšega neurja ali debelejše toče. Za takšne ekstreme pa je tudi sedanja sodobna kritina precej ranljiva. Vendar ena bolj, druga manj. Pri izbiri kritine naj vsekakor upoštevamo tudi faktor ekstremnega neurja. Glede na sedanje vremenske razmere, ga bomo (če ga še nismo) slej ko prej tudi mi doživeli.
Teža kritine je kar precej pomemben podatek. Zlasti, če nameravamo adaptirati staro streho. Pri večini strešnih adaptacij se zamenja le kritino, medtem ko ostrešje ostane isto. Staro ostrešje pa je marsikdaj na najbolj izpostavljenih delih že nekoliko poškodovano. S tem seveda ne more prevzeti isto velike obremenitve kot ga je pri novi strehi. V tem primeru je potrebno upoštevati lažjo kritino, kot je bila prvotna. Pri adaptacijah streh je aktualen način prekritja stare kritine z novo, brez odstranjevanja dotrajanih strešnikov. To je sicer hiter in enostaven poseg, vendar moramo vedeti, da ob tem staro nosilno ostrešje dvojno obremenimo. Pogoj za takšno izvedbo je dovolj ohranjeno in močno staro ostrešje ter dovolj lahka nova kritina.
Sicer je res, da pri novogradnji teža kritine običajno ne igra odločilno vlogo. Praviloma je novo ostrešje dovolj močno tudi za najtežje strešnike. Vendar lažja kritina omogoča izdelavo lažje in s tem tudi cenejše konstrukcije ostrešja. Poleg tega manjša teža kritine in s tem manjša obremenitev ostrešja ter posledično nosilnih sten poveča protipotresno varnost objekta. Po drugi strani pa je predvsem v primeru močnejšega vetra težja kritina bolj primerna kot lahka. Veter težko kritino težje dvigne, oziroma v ekstremnih primerih dvigne samo nekaj strešnikov. S tem škoda ni tako velika, sanacija pa je hitra in enostavna.
V primeru močnejšega vetra je za zadostno kljubovalnost strehe poleg teže kritine seveda pomembna še pravilna pritrditev kritine in tudi naklon strehe. Na primorskem področju so z razlogom vse strehe objektov z majhnim naklonom. Namreč z večanjem strešnega naklona se povečuje tudi pravokotna smer upora vetra in večanje podtlaka na zavetrni strani. V medijih smo lahko že večkrat zasledili, ko je ob močnejšem neurju veter premaknil ali celo dvignil celotno streho. In to ne glede na njeno velikost. Predvsem v takšnih ekstremnih primerih se še posebej izkaže pravilna montaža kritine.
Nasprotno s primorjem so na gorenjskem strehe z velikim naklonom. Zaradi večjih količin padavin snega in dežja je pomembno, da voda čim prej odteče s strehe. Z večjim naklonom strehe se posledično tudi manjša možnost njenega zamakanja. Torej imata tako manjši kot večji strešni naklon svoje pozitivne in negativne plati. Mogoče je ob tem še najbolje, če je naša streha v določenem kompromisu med obema opcijama glede na geografsko področje. Nenapisano pravilo velja, da se pri položnejšem naklonu ostrešja uporablja strešno kritino večjih formatov, s čim bolj gladko površino in z večjimi medsebojnimi prekritji. Pri strehi s strmejšim naklonom pa manjše strešnike. Sicer pa sedanji proizvajalci kritin za vsak svoj proizvod navajajo minimalni potreben naklon, ki omogoča še dovolj tesno streho.
Pri izbiri kritine naj upoštevamo tudi način vgrajevanja strešnikov. Način montaže strešnikov ni pomemben samo pri celotnem prekrivanju ostrešja, ampak tudi pri poznejši zamenjavi posameznega kosa kritine. Marsikdaj moramo takšno manjšo sanacijo postoriti sami in ravno zato je še posebej pomembno, da je njihova zamenjava kar se da čim bolj enostavna.
Običajno je za vsak model strešnika določena različna širina letvanja, zato praviloma ne moremo kupiti druge vrste strešnikov in jih položiti na isto letvanje. V nekaterih primerih pa je to tudi izvedljivo. Namreč v primeru istega materiala kritine nekateri proizvajalci ponujajo iste dimenzije strešnikov. S tem lahko kadarkoli pozneje strešnike sicer različnih proizvajalcev med sabo dopolnjujemo.
V marsikaterem primeru pa je videz kritine kljub vsem omenjenim pomembnim dejavnikom še vedno najbolj pomemben razlog za izbiro. Čeprav se ga ne bi smelo postavljati na prvo mesto. Arhitektura hiše, okolice in pokrajine okrog nje, ter seveda tudi naše želje so poglavitni vzroki za kakšno obliko in barvo strešnikov se bomo odločili.
Nekaj desetletij nazaj je močno prevladovala rdeča barva kritine na stanovanjskih hišah. Mogoče še razen sive, drugačne barve niti ni bilo v ponudbi. Sodobna tehnologija in novo uporabljeni materiali pa so doprinesli neprimerno bogatejšo barvno izbiro. Najprej se je pojavila še rjava in črna barva, kmalu zatem pa nepregledna množica ostalih barvnih kombinacij. Vendar kljub temu je rdeča barva še vedno najbolj aktualna in lahko rečemo, da je ta pri strešni kritini nekakšna zimzelena barva.
Z obširnejšo barvno ponudbo se sedaj žal vse prepogosto dogaja, da se investitorji odločajo za barvo strešne kritine, ki nikakor ne sodi v okolico nove strehe. To so neobičajne živahne in vpadljive barve kot je na primer modra in zelena, ki popačijo ne samo svojo lastno hišo, ampak tudi okolico okrog nje. Živa barva strehe, ki izžareva iz okolja, je na začetku sicer marsikateremu investitorju všeč, vendar v največ primerih se takšne barve s časom naveliča. Kar pa je seveda takrat že prepozno. Ne bo odveč, če se še pred nabavo posvetujemo z arhitektom ali podobnim strokovnjakom tudi za ustrezen videz strešnikov.

Obvezni zaključni kleparski izdelki

Z vgradnjo zadnjega novega strešnika, sanacija strehe še ni gotova. Potrebna so še različna zaključna kleparska dela. Med te spada montaža žlebov in odtočnih cevi, snegobranov in različnih obrob. Nekatera od teh del se opravi še pred prekritjem (obrobe dimnikov, zračnikov in strešin), druga se opravljajo med prekrivanjem kritine (snegobrani), tretja dela pa se opravi po končanem prekritju strehe (žlebovi in odtočne cevi).
Z razliko od nekdaj so sedanji žlebovi in odtočne cevi v ponudbi različnih materialov. Pocinkana pločevina je bila nekoč skoraj edini material za izdelavo žlebov. Danes pa se vse bolj umika sodobnejšim in trajnejšim materialom. Že nekaj časa nazaj so se cene nekaterih surovin občutno zmanjšale, zato so postali cenovno dostopni tudi žlebovi iz bakra in barvanega aluminija. Tovrstna materiala sta odporna proti rjavenju, s tem pa se je seveda precej dlje podaljšala življenjska doba takšnih izdelkov. Bakreni žlebovi so izdelani iz pločevine debeline 0,5 mm, aluminijasti pa iz 0,8 mm debele pločevine.
Da ob močnejšem nalivu voda iz žlebu ne teče po fasadi, mora žleb imeti notranjo steno do 2 mm višjo kot zunanjo. Žleb naj bo vgrajen tako, da ima padec proti odtočni strani od pol do enega centimetra na tekoči meter žleba. S tem, da večja kot je površina strehe, večji naj bo padec žlebu, da voda hitreje odteka v odtok. Žlebove s širino 100 mm in odtočne cevi široke 125 mm se uporabljajo za večje strešne površine. Žlebove s širino 70 mm in odtočne cevi s profilom 50 mm pa so primerne za manjše strešne površine. Odtočne cevi se z objemkami ali s cevnimi sidri pritrdi na fasado. Da ne prihaja do galvanskih napetosti pri stikih, so kljuke, ki nosijo žlebove, praviloma iz enakega materiala kot žlebovi. Kljuke morajo biti dovolj močne, saj je treba upoštevat poleg lastne teže žleba še viseči sneg iz strehe. Sicer pa mora biti žleb pritrjen tako nizko pod kap, da ga drseči sneg ne stisne.
Z kleparskimi obrobami se doseže vizualni zaključek na robovih strehe. Zidne strešne obrobe se nahajajo na stikih med streho in zidom. Vetrne obrobe so nameščene na robu ali čelni strani strehe. Dilatacijske obrobe so na stiku dveh objektov. Protipožarne obrobe varujejo pred razširitvijo požara in ločijo dva sosednja objekta. Okrog dimnika so nameščene dimniške obrobe, ki morajo zaradi tesnosti biti natančno izdelane in zmontirane. Namen vetrnih zapor je, da zagotavljajo vodonepropustnost, ščitijo pred sunki vetra, soncem in vlago. Sedanje strešne obrobe so izdelane iz aluminijaste, bakrene, pocinkane ali cinkotit pločevine.
V zimskem času so snegolovi predvsem na dvoriščni strani strehe že kar obvezna oprema. Da vzdržijo zdrs debelejše snežne plasti, je pomembno, da so po strešni površini dovolj gosto razporejeni. Na gostoto namestitve vplivajo podnebne razmere, naklon strehe, vrsta kritine in seveda vrsta snegolova. Sedanji snegolovi so izdelani iz inoksa ali pocinkane pločevine. Dodatno so lahko zaščiteni s klasičnim ali prašnim barvnim nanosom. Na trgu so v ponudbi tudi snegolovi iz aluminija, bakra in umetnih mas.

Ravna streha na hiši

Med sedanjimi novogradnjami je vse bolj pogosto namesto klasične poševne strehe, ta ravna. Če pa že je novozgrajena hiša s poševno streho, pa ta v marsikaterem primeru ima kombinirano ravno streho na izbočenim delom objekta.
V primerjavi z ravnimi strehami izpred 20 in več let nazaj je sedanja s sodobnimi visokoodpornimi materiali bistveno bolj izpopolnjena. Tudi zaradi tega je postala tako močno aktualna ne samo na trgovskih in gospodarskih objektih, ampak vse bolj tudi na stanovanjskih.
Da bo takšna streha v svojem življenjskem ciklusu brez večjih problemov služila svojemu namenu, je še toliko bolj kot pri klasični poševni strehi, pomembno njeno pravilno načrtovanje. Dosledno mora biti vgrajena dovolj kakovostna hidroizolacija, ravno tako tudi kvalitetna toplotna izolacija, zagotovljeno pa mora biti tudi dovolj hitro odvodnjavanje s strehe. Pod pojem »dovolj hitro odvodnjavanje s strehe« se šteje, da vsa meteorna voda s strehe odteče v maksimalno 24-tih urah.
Za sedanje hidroizoliranje ravnih streh se v največ primerih uporabljajo hidroizolacije iz polimernih bitumenskih trakov (minimalno dvoslojne), mehkih strešnih trakov iz umetnih mas (PVC-P, FPP, EVA in PE-C-E-PW...) in kompozitnih strešnih trakov na osnovi EPDM. Večina sedanjih proizvajalcev hidroizolacijskih materialov zagotavlja 10 ali več letno garancijo. Življenjska doba takšnih hidroizolacij pa naj bi bila tudi 50 in več let.
Takšno visoko življenjsko dobo bo uspešno dočakal le tisti hidroizolacijski sloj, ki se mu kljub neposredni izpostavljenosti velikim temperaturnim obremenitvam ne bodo poslabšale njegove mehanske lastnosti. To pa pomeni, da bo dovolj sposoben prevzemati velike napetosti v materialu.
V primerjavi z nekdanjo bitumensko folijo ima sedanja bitumenska masa zaradi dodanih elasto in plastomerov precej boljšo odpornost na visoke in nizke temperature ter UV žarke. Največkrat se za ravno streho uporabljajo samolepilni ali varilni trakovi, ki imajo v sredini nosilec iz steklene tkanine ali PES filca, lahko tudi vložek bakrene folije (za zelene strehe).
Z izboljšanjem kvalitete hidroizolacijskih materialov in tehnologij tesnjenja strehe je postala precej aktualna tudi opcija ozelenitve ravne strehe. Kot takšna se že pojavlja pri sobnih arhitekturah stanovanjskih objektov, še bolj pa se bo že v bližnji prihodnosti.
V primerjavi s klasično streho ima zelena streha kar nekaj prednosti. Ima lepši estetski videz, vegetacijska plast ščiti strešno konstrukcijo pred UV sevanjem ter preprečuje neposredne mehanske poškodbe kritine ob neurjih (toča, strela,...). Zniža se temperaturna obremenitev strehe (temperaturna razlika 90 do 100 ºC na klasični strehi se pri zeleni strehi zniža na 40 ºC), s čimer se vsaj podvoji življenjska doba hidroizolacijskih slojev. Izboljša se toplotna izolativnost objekta ter s tem zniža potrebna energija za ogrevanje in predvsem hlajenje objekta poleti. Zelena streha s svojo naravno sposobnostjo absorpcije zvoka močno izboljša tudi zvočno izolativnost objekta.
Pri načrtovanju zelene strehe je kot prvo potrebno konstrukcijo objekta uskladiti z ustrezno vrsto zelene strehe. Ob tem je potrebno upoštevati nosilnost gradbene konstrukcije, določiti potrebno razpoložljivo višino za sestavo zelene strehe, izoblikovati naklone za odvodnjavanje, uporabiti ustrezne hidroizolacijske ter toplotnoizolacijske materiale in načrtovati ustrezne sloje zelene strehe (drenaža, zaščitni in zadrževalni sloj, substrati, vegetacijski sloj).
Ozelenitev strehe na objektu se lahko izvede na intenziven ali ekstenziven način. Za ravno pohodno streho, ki ima enostaven dostop za vzdrževanje, strešna površina pa je pogosto v uporabi kot sestavni del bivanjskega prostora (park, pohodna terasa, pohodna zelenica…) je primerna intenzivna ali polintenzivna ozelenitev. Pri njej je minimalno 40 do 50 cm rastlinskega substrata, rastline so drevesa, trava in grmovje. Pri takšni izvedbi ozelenitve ima streha zahtevno vzdrževanje z obveznim zalivanjem in košnjo. Pri polintenzivni zazelenitvi je minimalno 25 cm substrata, travnato površino je treba zalivati in kositi.
Ekstenzivno ozelenitev se uporablja na ravni nepohodni strehi in poševni strehi, kjer je otežen dostop za njeno vzdrževanje. Na takšnem sistemu ozelenitve strehe je substrata 3 do 8 cm, rastline so sočnice, gomoljnice, zeli, sedumi, streha ima minimalno vzdrževanje, košnja ni potrebna, zalivanje je potrebno le izjemoma (predvsem pri poševni strehi). Ekstenzivna zazelenitev zadrži več kot polovico deževnice, ki tako naravno izhlapeva v ozračje, namesto da bi s strehe hipoma odtekla preko sistema odvodnjavanja. Zadrževanje meteorne vode je še toliko bolj pomembno ob hudih nalivih, ko je celotna infrastruktura odvajanja meteornih voda močno obremenjena.

pripravil: M.A.