Izbira talne obloge
Tako kot za večino opreme v stanovanju tudi za talne obloge velja, da je izbira sedaj povsem nekaj drugega kot nekdaj. Novi materiali in postopki izdelave so doprinesli celo vrsto različnih talnih oblog. Med njimi se je laiku kar težko znajti, da bi izbral najbolj ustrezno oblogo glede na namembnost prostora.
Da se bomo v stanovanju dovolj ugodno in hkrati prijetno počutili je v veliki meri odvisno od ustreznih tal, oziroma od talne obloge. Beseda »talne obloge« je danes zelo razširljiv pojem, ki se ga nikakor ne da strniti v nekaj stavkih. Zaradi novih iznajdb materialov in sodobnejših postopkov izdelave, s tem pa posledično bolj kakovostnih materialov in neprimerno večje izbire med različnimi oblogami, je vsekakor priporočljivo, da se pred izbiro seznanimo s celo vrsto pomembnih podatkov o posamezni vrsti obloge. Stopnja vzdržljivosti oziroma trajnosti materiala, zadostna toplotna in zvočna izolacija, minimalno ali nič zdrsna pohodna površina, zdravju neškodljiv material in zmožnost ekološke razgradljivosti so le eni glavnih dejavnikov izbire primerne talne obloge. Ob obisku salona s talnimi oblogami naj imamo vedno na znanju, da talno oblogo izbiramo za uporabo v naslednjih nekaj desetletjih in da je ravno ta med vso stanovanjsko opremo najbolj obremenjena površina v stanovanju.
Zakaj izbrati leseno oblogo?
Naravna, lepa in topla talna obloga, brez plastičnih dodatkov so marsikdaj še vedno poglavitni argumenti za izbiro talne obloge. Tem kriterijem seveda ustreza lesena obloga, ki je kljub vse hujši konkurenci sodobnih talnih oblog z več ali manj umetnih materialov, še vedno močno aktualna v slovenskih domovih. Poleg dobre odpornosti na raznovrstne udarce, slovi lesena obloga tudi po dolgi življenjski dobi. Z možnostjo obnove pa le-to po navadi podaljšamo še za dodatnih 5 do 10 let. Vedeti pa moramo, da je trajnost talne obloge odvisna tako od načina uporabe prostora oziroma obremenitve talne obloge, kot tudi kvalitete izvedbe obnove obloge in debeline plasti premaza. Tako je priporočljivo, da so na primer v telovadnici trdnejše deščice in gostejše lesne vrste, saj se hitreje uničijo zaradi večje obremenitve. V osnovi se lesene talne obloge deli na masivne in večslojne. Večslojne obloge se nadalje delijo še na dvoslojne in trislojne. Med masivne lesene talne obloge spada tako klasični deščični parket kot tudi parket različnih vezav, na primer angleški vez, lamelni parket, kant in tehno parket, ipd. V skupino večslojnih lesenih oblog se uvršča ladijski pod, kmečke deske, deščični parket, ipd. Če želimo v naše stanovanje vgraditi večslojno talno oblogo, moramo biti posebej pozorni, da bo imela le-ta najmanj štiri do šest milimetrov debeline plemenitega lesa, saj je od tega odvisna njena trajnost in število možnosti obnovitev.
Raznovrstna ponudba lesenih oblog
Na kratko razloženo je sicer lesena talna obloga oziroma parket skupek več manjših, kratkih in ozkih lesenih deščic, ki so med seboj povezane s peresom in utorom, kar pa vedno ni nujno. Te deščice so lahko različne dolžine, širine in debeline. Debelina deščic je sicer odvisna od vrste parketa, vendar naj ne bi bila tanjša od 8 in debelejša od 22 milimetrov. Glede na vrsto lesa je že nekaj časa na trgu izredno bogata ponudba praktično vseh vrst lesa iz katerega so izdelani parketi. Na voljo imamo več kot sto vrst masivnega in več slojnega parketa iz vsemogočih vrst lesa. Vendar ob tem velja poudariti, da niso vse vrste lesa primerne za izdelavo parketa. Predvsem niso primerne mehke vrste lesa, katere so bolj občutljive na obrabo in lesovi, ki so občutljivi na vlago. Ker je pri nas veliko področja gozdov z različnimi vrstami dreves, ga naši domači proizvajalci parketov izdelujejo iz domačih vrst. To je večinoma hrast, ki je najbolj kakovosten. Njega prepoznamo po značilni svetlo rumenorjavi barvi. Vzrok, da je hrastov parket najbolj uporabljena vrsta je poleg velike razpoložljivosti tega lesa v Sloveniji, še njegova dolga obstojnost in minimalno krčenje. Ostale pogoste domače vrste so še jesen, oreh, češnja, javor, macesen, akacija, oljka, hruška in bukev. Med navedenimi parketi, ki so večinoma zadovoljive kvalitete, bi se lahko izpostavil le bukov parket, ki je najmanj kakovosten, saj nase vpija vlago in jo oddaja, kar je posledica raztezanja in krčenja parketa. Zaradi tega mora biti bukev predhodno parjena. Glede kakovosti je hrastovemu parketu podoben jesenov, le da je ta svetlejše barve. Že nekaj časa je ponudba s talnimi oblogami razširjena še na eksotične vrste lesa. To je predvsem les iz Afrike, Azije in Južne Amerike, ki se sicer glede kakovosti bistveno ne razlikuje od domačega parketa, le da je njihova barva bolj eksotičnih tonov. Najbolj pogosta izbira med takšnimi parketi je mahagonij, teak, iroko, wenge, doussie, merbau, paduk in seveda bambus, ki je nekaj časa pravi hit med parketi. Bambus je najmočnejša rastoča rastlina na svetu, ki ima gosto leseno celično sestavo, kar omogoča njegovo trdnost in vzdržljivost. Sicer bambusova stebla ne vsebujejo lesa v pravem pomenu besede, vendar so njihove lastnosti z lesom v marsičem primerljive. Bambus je tako kot les, obnovljiv vir surovine. Nam kupcem je na voljo površinsko neobdelan bambusov parket, ki ga lahko obdelamo in lakiramo sami, lahko pa kupimo že polakiran parket, ki ga le še položimo. Bambusov parket je moč obnoviti enako kot lesenega, torej se vrhnji sloj le obrusi in prelakira. Tako kot znane domače vrste parketov je tudi bambusov parket v ponudbi v različnih izvedbah. Na voljo je kot klasični parket, lahko pa kot tako imenovani klik sistem, ki ima prednost v hitri montaži in takojšnji obremenitvi. V ponudbi je tudi »pleteni« bambusov parket. Njegov zahteven in specifičen postopek izdelave omogoča dobro trdnost (2-krat trši od klasičnega bambusovega parketa), stabilnost in odpornost obloge.
Postopek polaganja parketa
Polaganje parketa zahteva kar precej natančnosti in dovolj izkušenj v tem poslu. Vedeti je potrebo, kdaj so tlaki dovolj suhi in ravni za polaganje, kakšna temperatura mora biti v prostoru, koliko časa po lepljenju deščic parketa je potrebno počakati pred nadaljnjim brušenjem in lakiranjem, kakšen lak se uporabi, da bo parket čimbolj zavarovan pred raznimi poškodbami, hkrati pa dovolj topel za naše noge. Torej argumentov za izbiro kvalitetnega mojstra za polaganje parketa imamo kar nekaj in ne smemo pozabiti, da če investiramo kar nekaj denarja za kakovosten parket, moramo dodati delež investicije še za izkušenega in natančnega polagalca. Eden izmed najpomembnejših detajlov pri polaganju parketa je priprava podlage. Estrih mora biti očiščen, brez razpok, popolnoma raven in predvsem dovolj suh. Največja dovoljena vlažnost cementnega estriha po CM metodi je 2%, pri talnem ogrevanju pa 1,8%. Prostor v katerem se bo polagal parket mora biti segret na 15 do 20°C, ob 40 do 60% relativni zračni vlagi. Zračna vlaga je pomemben faktor pri montaži parketa, saj ta neposredno vpliva na lesene letvice, ki se lahko krčijo ali raztezajo. Za katerokoli vrsto parketa velja obvezno pravilo, da se ga ne sme polagati tik ob zidu. Med zidom in oblogo mora biti vsaj 15 mm prostora, da se les lahko nemoteno krči in razteza. To špranjo se na koncu polaganja zakrije z zaključno letvijo. Pri polaganju parketa je zelo pomembna pravilna izbira in uporaba lepila. Zaradi vsebnosti vode v lepilu je potrebno po opravljenem polaganju parketa s postopkom prekiniti nekje od 5 do 14 dni, da voda izpari. Ravno tukaj se pogosto zgodi temeljna napaka pri polaganju parketa, saj se zaradi pomanjkanja časa hiti z lakiranjem in se s tem ne dopusti, da bi iz lesa izhlapela vsa vnesena voda. Pri lakiranju je potrebno paziti, da ni prepiha in neposrednih sončnih žarkov. Lakirana površina je pohodna po preteku 24 ur, odporna na mehanske obremenitve pa po štirinajstih dneh. Poleg lakiranja je možna zaščita parketne površine še z voskanjem. Prednost tega je, da v primerjavi z lakiranjem prevoskana površina še vedno diha in ima močnejši sijaj. Vendar kljub temu se takšno zaščito parketa malo uporablja. Vzrok temu je potreba po pogostejši ponovitvi voskanja, ki se mora opraviti enkrat do dvakrat na leto.
Možnost obnove parketa
Ko parketna tla nimajo več svojega leska in je dobro opazna obraba površine, je potrebno razmisliti o zamenjavi ali obnovi. Večino vrst parketov je možno obnoviti. Ob tem je pomembno, da z obnovo parketa ne odlašamo, saj se bo s stopnjevanjem poškodb parketnih tal hitro preseglo mejo, ko bodo udrtine in praske na parketu tako globoke, da obnova ne bo več smiselna in bo potrebno zamenjati celotno parketno oblogo. Ko na parketu opazimo prve udrtine, večje število prask, sloj laka je vidno obrabljen ali parketna tla postajajo sivkaste barve, se naj čim prej odločimo za obnovo. Najprej se močno poškodovane deščice zamenja z novimi. Tiste, ki odstopajo od podlage, pa se znova prilepi. Z brušenjem vrhnje zaščitne plasti laka se odstranijo vse površinske poškodbe. Obstoječe parketne reže se zapolni s kitom in zakrije z lesnim prahom. Tako pripravljen parket se ponovno prelakira. Najprej s temeljnim lakom, zatem pa še s končnim.
Laminatni pod
Parketu največja konkurenca med talnimi oblogami je laminatni pod. Ta je v kratkem času od svojega pojava prevzel že lep del trga s talnimi oblogami. Poglavitne odlike tovrstne talne obloge je predvsem v enostavni montaži, ki je brez umazanije, dobri odpornosti obloge proti obrabi, umazaniji, kemikalijam, v možnosti montaže na tla s talnim ogrevanjem, v lepem videzu obloge in njeni ugodni ceni. Poleg tega so laminatna tla prijazna tudi do izkoriščanja narave, saj so kljub izredni podobnosti lesu, ta izdelana iz drugih materialov. Dimenzija laminatne plošče je približno 130 x 20 centimetrov, z debelino 7 do 8 milimetrov. Plošča je sestavljena iz treh plasti. Zgornji vidni sloj je zaščitni, srednji je nosilni, spodnji pa je namenjen pritrjevanju. Zgornji in spodnji sloj je iz melaminske smole, srednji sloj pa je izdelan iz stisnjenih lesnih vlaken. Vsi trije sloji so med seboj tovarniško stisnjeni pod pritiskom in pri visoki temperaturi. Videz lesa je dosežen s prekrivno dekorativno folijo. Ta je danes s pomočjo sodobne tehnologije že tako močno primerljiva z lesom, da laiki pogosto niti ne prepoznamo razlike med lesom in laminatom. V nekaterih primerih ima dekorativna folija videz keramike ali naravnega kamna. Kljub dobri kakovosti današnjih laminatnih oblog, naj bomo pri nakupu vseeno previdni. Pri omenjanju kakovosti laminatnih podov zasledimo izraz število obratov. To je sicer test Abraser, ki izda podatek, koliko obratov mora narediti določen brusni kolut, da prodre zgornjo zaščitno plast laminatnega poda. Dovolj kakovosten laminat naj bi vzdržal od 10 do 20 tisoč obratov. V drugem pomenu besede naj bi imel življenjsko dobo od 10 do 15 let. Vendar je potrebno opozoriti, da to še zdaleč ni edini kazalec kakovosti. Ustrezni atest in poreklo laminatne obloge bo lahko zelo dobro razkril njeno kakovost, saj je garancija za kvaliteten laminat tudi uveljavljen proizvajalec, ki ima svojo proizvodnjo nadzorovano po svetovno priznanih standardih.
Montaža laminatne obloge
V primerjavi s parketom je montaža laminatnega poda precej bolj enostavna, zato se ga marsikateri uporabnik loti kar sam. Pri njegovi montaži odpade lepljenje na podlago in lakiranje, saj je izdelan v gotovi izvedbi. Pred polaganjem mora biti podlaga dovolj suha, ravna in čista. Ker je laminatna obloga zelo tanka, se ta pogosto uporablja pri obnovi starih tal. V nekaterih primerih se pojavi problem škripanja plošč med hojo po takšni oblogi. Da se to prepreči, je potrebno pod oblogo položiti približno 2 mm debelo penasto folijo. Ker se plošče lepi samo na medsebojnih stikih, je laminatna obloga plavajoči pod. Podobno kot pri parketu, tudi pri laminatu velja opozorilo, da se ob stenah pusti dober centimeter praznega prostora za nemoteno raztezanje obloge, kar je še posebej pomembno ob začetku kurilne sezone. Prednost v primerjavi s parketom je tudi v tem, da po položitvi laminatne obloge lahko njo takoj obremenimo s pohištveno opremo.
Talna obloga iz plute
Ne tako redka izbira za oblogo tal v stanovanjskih prostorih je tudi pluta, ki je povsem naravna talna obloga. Pluta je izdelana iz lubja hrasta plutovca, ki dobro uspeva v jugozahodni Evropi (Portugalska in Španija). Sicer je bila pluta še v srednjem veku pogosto uporabljena za zapiranje vinskih sodov, s sedanjo sodobno proizvodnjo pa je postala aktualen proizvod tudi za talne obloge. Z drevesa se ročno odstrani skorjo, katero se pozneje tovarniško obdela. Drevo mora biti staro vsaj 25 let, skorja pa je uporabna do 200 let starega drevesa. Na približno 10 let se postopek lupljenja skorje ponovi. S tem je pluta naraven in povsem obnovljiv material. Talna obloga iz plute je največkrat izdelana iz plošč v obliki kvadrata ali pravokotnika, v debelini od 5 do 10 milimetrov. Površinska obdelava plute je različna. Lahko je lakirana, voskana, strojno peskana ali plastificirana. Pri površinski zaščiti smo ob izbiri plute velikokrat v zagati kakšno zaščito izbrati. Vedeti moramo, da lakiranje nudi sicer dolgotrajno obstojnost, vendar s tem pluta izgubi dobre lastnosti naravnega toplega materiala. Po drugi plati pa voskane plošče zahtevajo redno in bolj pogosto vzdrževanje. Polaganje plutinih plošč je dokaj enostavno, vendar je potrebna zvrhana mera natančnosti, da se plošče stikajo tesno ena ob drugo. Gotovi parket iz plute, ki je že tovarniško prelakiran se polaga z enostavnim sistemom na klik in je primeren tudi za samopolagalce. Pred polaganjem je priporočljivo, da se pusti v prostoru razpakirane plošče najmanj dva dneva, da se pluta prilagodi na sobno temperaturo in vlago. Prednost plute je poleg naravnega in zdravega materiala tudi v tem, da se v nasprotju z drugimi talnimi oblogami na poškodovanih mestih po določenem času samodejno izravna, kar pomeni, da je zelo elastična. Hkrati je dober zvočni in predvsem toplotni izolator. Poleg tega je težko gorljiva in dobro odporna proti obrabi, lahko pa jo podobno kot lesen parket, po potrebi obrusimo. Čeprav se pluto lahko čisti z vlažno krpo, ta ni primerna za vlažne prostore.
Vinilna talna obloga
Vinilna talna obloga je lahko homogena ali heterogena. Homogena obloga je izdelana iz enega sloja. Posledično s tem ima prednost v tem, da poznejša morebitna obraba obloge ni vidna. Heterogena obloga je izdelana iz več plasti, s tem pa je udobnejša in toplotno ter zvočno bolj izolativna. Odvisno od tipa obloge in proizvajalca je lahko različno število vgrajenih slojev, različnih debelin in materialov. Sloji so izdelani iz vinila, PVC-ja ali HDF plošče (vlaknene plošče visoke gostote), lahko tudi z dodatnim slojem plutovine. Nekatere plošče so površinsko obdelane s poliuretanskim premazom, ki doprinese talni oblogi še dodatno zaščito. Na trgu je množica različnih vrst vinilnih oblog, ki se razlikujejo tako po vgrajenih materialih kot tudi po načinu montaže. V ponudbi so vinilne plošče, ki se vgrajujejo tradicionalno s pomočjo lepila. Njih se na suhe in povsem ravne tlake lepi po celotni površini s posebnim lepilom, primernim za lepljenje PVC talnih oblog. Z zobčasto lopatico mora biti lepilo nanešeno enostransko. Od časa nanosa lepila se plošče pričnejo polagati po 15-tih minutah, da se lepilo nekoliko posuši. Če tlaki niso dovolj ravni, jih je predhodno potrebno izravnati z samorazlivno izravnalno maso. Opozorilo velja, da ni priporočljivo obremenjevati vinilne obloge prvi dan po lepljenju, saj se mora lepilo dobro posušiti, da ne pride na stikih do poškodb ali obloga celo ne odstopi od podlage. V zadnjem času so najbolj aktualne vinilne plošče z montažo na klik. Zaradi enostavne in hitre montaže takšno oblogo marsikdaj vgradijo kar sami investitorji. Njo je možno polagati tudi čez staro keramično ali parketno talno oblogo. Vinilne plošče na klik se jih lahko polaga direktno na tlak, brez lepila in dodatnih izolacijskih materialov. Vinilna obloga v zadnjem času sodi med najbolj priljubljene talne obloge, in sicer zaradi svoje cenovne dostopnosti ter svojih lastnosti, ki so izjemna odpornost na obrabo, enostavno polaganje, tiha hoja, vodoodpornost in dolga življenjska doba, primerne obloga za alergike (antibakterijski sloj), enostavno vzdrževanje, primerna za talno gretje, primerna za prekrivanje že obstoječih talnih oblog (npr. keramika) oziroma na izravnan estrih, uporabna pa je tudi za oblogo stopnic. Sedanja vinilna obloga je v ponudbi številnih vzorcih lesa, imitaciji kamna in tkanine, površina pa je gladka, lahko pa ima zareze in grče oziroma imitira krtačen parket. Debelina obloge je od 2,3 mm do 4,5 mm, debelina samega obrabnega sloja pa od 0,3 mm do 0,55 mm, zato je primerna tudi za prostor, kjer je intenzivnejša raba pohodne površine.
Tekstilna talna obloga
Med za hojo udobne talne obloge nedvomno spada tekstilna obloga. Ta je tudi dober zvočni in toplotni izolator. Vendar ima tudi pomanjkljivosti, ki so odvisne od vrste obloge. Tako se v nekaterih tekstilnih oblogah rad zadržuje prah, kar postane idealen dejavnik za razvitje mikroorganizmov. Poleg tega so nekatere manj odporne na hujše obremenitve kot so pisarniški stoli in mize na koleščkih ali stopnice. Danes sicer obstajajo različne posebne tekstilne obloge; od antistatičnih, antibakterijskih, ognjeodpornih, do hitro sušečih in celo vodonepropustnih. Sintetična ali naravna vlakna so osnovni material tekstilne talne obloge. Običajno je ta izdelana v tekočih pasovih, ki so široki od 2 do 6 metrov, lahko pa tudi v ploščah. Takšno talno oblogo se največkrat lepi na podlago z lepilom ali z dvostranskim lepilnim trakom. Ploščato tekstilno oblogo se v večini primerov polaga brez lepila, oziroma izjemoma tudi z lepljenjem, vendar je potrebno uporabiti dvostranski lepilni trak. Med tekstilne obloge se štejejo tudi preproge, ki so nekakšna posebna vrsta talnih oblog. Videz, kakovost in tudi cena preproge je predvsem odvisna od načina izdelave uporabljenega materiala in števila vozlov na kvadratni meter. Tako je lahko unikatna in ročno izdelana preproga v našem domu prava mala umetnija, ki bo imela tudi zavidljivo vrednost. Ob tem pa moramo vedeti, da je preproga namenjena za dodatno talno oblogo na že obstoječo leseno ali keramično podlago.
Keramične ploščice
Stanovanjske hiše si praktično ne znamo predstavljati brez vsaj nekaj položene talne površine s keramiko. V kopalnici so že kar obvezna keramična tla in stene, poleg tega se priporoča keramiko tudi v hodniku, predsobi, kuhinji in na stopniščih. Nedvomno je največja prednost keramične obloge izredna odpornost in trpežnost materiala, po drugi strani pa je slabost v hladni površini, zato se za takšna tla priporoča talno ogrevanje. Znano je, da so največji proizvajalci keramičnih ploščic v Italiji, Španiji in malo manj tudi na Češkem. Večina sedanjih velikih svetovnih proizvajalcev izdeluje kakovostne ploščice. Same ploščice so izdelane v obliki pravokotnika ali kvadrata različnih velikosti in različnih debelin. Površina keramičnih ploščic je lahko glazirana ali neglazirana. Glazirane ploščice imajo gladko površino in visok sijaj ter so enostavne za čiščenje. Ploščice z neglazirano površino pa so deloma porozne in zato precej bolj občutljive na umazanijo ter problematičnejše za čiščenje. Sicer lahko neglazirane ploščice dodatno zaščitimo še z lanenim oljem ali silikatnim premazom, s katerim bomo dosegli lažje čiščenje ploščic. Tako kot ostale talne obloge so seveda tudi keramične ploščice različne kakovosti. Razpoznavnost kakovosti ploščic lahko razberemo v dveh oznakah. Prva je stopnja trdnosti (trdota glazure), ki se označuje s kratico MOHS po lestvici od 5 do 9, druga pa je stopnja obrabe označena z PEI in z lestvico od 3 do 5. Ob izbiri keramičnih ploščic naj bomo pozorni tudi na druge dejavnike, saj so lahko v ponudbi na primer ploščice istega kvalitetnega razreda, ki pa se po ceni lahko precej razlikujejo. Vzrok tega je največkrat v številu selekcioniranja kvalitetnih od nekvalitetnih ploščic v sami tovarni. Cenen nizko kvaliteten proizvajalcev opravi postopek selekcioniranja le 3-krat oziroma 4-krat. Visoko kvalitetna keramika pa je selekcionirana tudi do 14-krat. Za zunanjo uporabo keramičnih ploščic je najbolj pomemben podatek o vpojnosti ploščic. Keramika, ki je namenjena zunanji uporabi, mora vpijati manj kot 3% vode, saj bo v nasprotnem primeru zmrzal poškodovala ploščice. Najbolj ustrezen material za zunanjo keramiko je porcelanasti gres. Ta je v zadnjem času kar precej aktualen in se uporablja ne samo pri zunanjem oblaganju, temveč tudi v kopalnicah, saj je sedaj v ponudbi poleg mat izvedbe tudi glaziran z visokim sijajem S tem se njegov videz precej približa podobi pravega kamna ali granita, hkrati pa zagotavlja minimalno vpojnost materiala z manj kot 1% vode. S sedanjo sodobno tehnologijo izdelave keramičnih ploščic so njihov videz in tudi dimenzije povsem nekaj drugega kot so bile desetletje nazaj. V kopalnici so sedaj aktualne tako imenovane ’digitech’ poslikane posamezne stenske ploščice, ki zelo dobro dekorirajo in s tem popestrijo prostor. Po večini so sedaj takšne ploščice že cenovno primerljive z osnovnim ploščicami. Pogosto se barva talne kopalniške keramike bistveno razlikuje od stenske keramike. Sedaj so modni predvsem svetlo sivi in svetlo rjavi odtenki keramike. Nekatere sedanje ploščice imajo vidno površino tako rekoč identično strukturi lesa ali kamna, druge imajo lahko 3D površinski videz, ipd. Tako stenske kot talne ploščice so vse bolj ozke in dolge. V ponudbi so sedaj ploščice z dimenzijami od 20x50 cm pa do 30x120 cm.
Postopek polaganja ploščic
Še preden se prične s polaganjem ploščic je potrebno podlago ustrezno pripraviti. Tako talna kot stenska podlaga mora biti trdna, neprašna, dovolj ravna in vpojna za keramično lepilo. Ob tem je pomembno, da je površina čim bolj ravna, saj s tem privarčujemo pri lepilu. Hkrati pa se izognemo uporabi izravnalnih mas. Če je površina neravna v toleranci več kot 10 milimetrov, je priporočljiva predhodna uporaba izravnalne mase. Ker je na kopalniških tleh in stenah vsakodnevno prisotna voda, je priporočljivo še pred polaganjem ploščic poskrbeti za primerno hidroizolacijo takšnih površin. S tem si lahko prihranimo resno nevšečnost z zamakanjem vode pod keramično oblogo v konstrukcijo, kar bi privedlo do nastanka vlažnih madežev na stenah sosednih prostorov ali stropu spodnjega prostora. Lahko privede celo do dvigovanja ploščic v novi kopalnici, navlaženje morebitne toplotne izolacije, ipd. V teh primerih bo nujno potrebna ponovna temeljita sanacija kopalnice. Postopek zaščite pred zamakanjem vode se izvede s posebnim tesnilnim hidroizolacijskim trakom v kombinaciji z ustreznim premazom. Hidroizolacijski trak mora biti vodotesen z dobro elastičnostjo, imeti mora zadostno odpornost na alkalne, kisle in solne raztopine, olja, zagotavljati mora tudi dobro temperaturno obstojnost. Dovolj kakovostno lepilo je eden izmed glavnih argumentov za trajno keramično oblogo. Sedaj obstaja različna vrsta tovrstnih lepil, ki se razlikujejo glede na lepilno moč. Za izbiro lepila se upošteva debelino nanosa oziroma ravnost podlage. Na njegovo izbiro vpliva še vrsta podlage na katero se bodo ploščice polagale oziroma lepile in predvsem ali bo keramika znotraj oziroma zunaj objekta. Poleg tega je izbira lepila odvisna še v primeru talnega ali stenskega gretja in lesene ali mavčno kartonske podlage. Vsekakor velja opozorilo, da v primeru uporabe neustreznega lepila lahko s časom pričnejo ploščice odstopati od podlage. Lepilo se zmeša z vodo, natančno po navodilih proizvajalca, ki so zapisana na embalaži. Zaradi strjevanja lepila se pazi, da se ga na enkrat ne pripravi v preveliki količini. Ko je lepilo z vodo dovolj premešano, se ga pusti 5 minut v mirovanju, zatem pa se ga še enkrat premeša. Takšno pripravljeno lepilo se z zobato lopatico nanaša oziroma v popolnosti premaže po pripravljeni površini. S tem na površini nastane tipičen videz zobčastega sloja lepila. Za v pomoč pri enakem razmiku med stikom ploščic se uporabljajo posebni plastični križci, ki se jih vstavlja hkrati s polaganjem ploščic med njihove vogale. Izbere se ustrezno širino križcev, glede na želeno širino fuge. Med polaganjem ploščic je potrebno sproti odstranjevati lepilo iz fug, kontrolirati ravnost položene obloge in njen naklon. Ko so ploščice položene, se počaka vsaj 24 ur, da se lepilno vezivo dovolj posuši. Zatem se s posebno fugirno maso dokončno zapolni vmesne prazne stike med ploščicami. S sedanjo ponudbo je fugirna masa podobno kot keramične ploščice v številnih barvnih odtenkih, zato se lahko izbere optimalni barvni odtenek fuge, ki bo še dodatno izpopolnila končni videz keramičnih oblog. Ob izbiri fugirne mase se upošteva še mesto njene uporabe (znotraj ali zunaj objekta). Fugirna masa, ki je namenjena za zunanjo uporabo, je namreč vodoodbojna oziroma vodonepropustna. V kopalniškem prostoru, kjer je pogosto visoka vlaga, je zato primerna uporaba fugirne mase, ki se sicer uporablja izven objektov. Priporočljiva pa je tudi uporaba fugirne mase CG2 (primerna za bazene). Ob uporabi napačne fugirne mase obstaja nevarnost, da se preko fug vlaga razširi po keramični površini tudi v sosednje prostore. Strošek kakovostne fugirne mase in lepila je seveda povsem zanemarljiv v primerjavi s stroškom morebitne ponovne adaptacije. Da bi se vsemu temu popolnoma izognili, se v zadnjem času uporabljajo tudi vodotesni premazi oz. mase, s katerimi se predvsem v kopalnicah in zunanjih površinah pred polaganjem keramike premaže betonski estrih in stena.
WPC talna obloga
Za zunanja tla teras je v zadnjih letih postala tudi pri nas popularna WPC talna obloga (Wood plastic composite). Obloga je iz lesnega kompozita, katerega sestava je 70% recikliranega lesa ali bambusa in 30% polimera. V manjši količini so lahko še ostali dodatki za UV zaščito, proti nastajanju gub, za barvo, ipd. Polimer v oblogi deluje kot vezivo, s pomočjo lesa pa je obloga močna in toga. WPC talna obloga je zelo trpežna in s tem namenjena vsem vrstam zunanjih površin. Videz ima v naravnih barvah lesa. Oblogo ni potrebno vzdrževati s pleskanjem ali oljanjem, montaža je enostavna in hitra. WPC obloga ne drsi in ni vpojna na vodo, ima visoko nosilnost in je odporna proti lesnim škodljivcem, kloru in morski vodi. Obloga je varna za hojo z bosimi nogami, saj je površina enotna in kompaktna, kar onemogoča, da bi se kot na primer pri leseni površini odlomljene trske zapičile v nogo. S popularnostjo takšne obloge je na našem trgu v kratkem času nastala zelo bogata in raznovrstna ponudba tovrstne obloge, ki se lahko razlikuje v kakovosti. Ob izbiri WPC obloge moramo vedeti, da ima ta poleg številnih odlik tudi nekaj slabih lastnosti kot so možen pojav plesni, možnost zbledenja obloge in termično raztezanje, ki ga je potrebno upoštevati pri postopku vgradnje obloge. Na površini, ki je večina časa v senci, obstaja nevarnost pojava plesni. Njo se preventivno prepreči z rednim čiščenjem obloge. Če se plesen kljub temu pojavi, jo lahko odstranimo z detergentom in fungicidom. Spremembe v barvni intenzivnosti vidne površine obloge, ki je izpostavljena sončni svetlobi so naraven pojav. Pri večini oblog se postopek bledenja konča v pol letu od časa vgradnje. Bodočo rahlo zbledelost obloge naj upoštevamo že pri izbiri barvnega odtenka.
Vse bolj priljubljene stenske obloge
Dve ali tri desetletja nazaj so bile lesene in tapetne stenske obloge precej aktualne v tedanjih domovih. Vendar sčasoma so te postale zastarele in v zadnjem obdobju se v novogradnjah ali adaptiranih objektih skoraj povsem izginile. Kombinacija sodobne tehnologije z novimi materiali je doprinesla temeljite spremembe tudi pri stenskih oblogah. Če se je za nekdanjo stensko oblogo lahko reklo, da je zastarela, katera ne sovpada v bivalni prostor, bi se za sedanjo stensko oblogo lahko trdilo, da je že popolna imitacija kakršnekoli strukture materiala ali okoljskega ambienta. Odličen nadomestek za pravi kamen so kamnite stenske obloge. Te se v sedanjih domovih ne uporabljajo le kot dodatek na fasadi zgradbe, temveč so pogosta popestritev tudi notranjih sten. Medtem, ko je naravna masivna kamnita obloga precej visoka investicija, so dekorativne kamnite obloge cenovno bolj dostopne. Dekorativne kamnite obloge so lahko izdelane iz naravnih ali umetnih materialov. Osnova vseh je, da posnemajo videz kamna, oziroma njegovo strukturo in odtenke. Za topel in domač videz bivalnega prostora so primerne predvsem lesene stenske obloge. Ker les pripomore k boljši toplotni in zvočni izolaciji, s takšnimi oblogami privarčujemo tudi pri energiji. Med sedanjimi lesenimi oblogami so aktualne predvsem dekorativne stenske obloge na MDF plošči. MDF oziroma mediapan je visoko kvalitetna gosta vlaknena plošča, izdelana iz lesnih vlaken z dodatkom smole. Pri opremi bivalnih prostorov vse večji hit postajajo stenske dekoracije z tako imenovanimi foto tapetami, s katerimi si pridobimo trodimenzionalni občutek prostora. Zaradi praktično kakršnegakoli videza takšnih tapet je njih možno umestiti prav v vsak prostor – ne glede na stil opreme. Z neomejeno izbiro dizajnov tapet je njih kaj lahko prilagoditi glede na stil notranje arhitekture. Razlog velikega povpraševanja po njih je tudi v možnosti izdelave videza tapete na podlagi investitorjeve fotografije. Takšne tapete z moderno tehnologijo izdelajo in jo natisnejo na trpežen papir z debelino približno 160 g/m². Tapeta je dimenzijsko in UV stabilna ter vodoodporna.
pripravil: M.A.
